Večina mladih Slovencev ne pozna pojava, ki smo mu včasih rekli »opran zrak«, torej ozračje takoj po daljšem in močnejšem dežju. Zrak je bil pred desetletji v takih primerih tako čist, da se je zdelo, kot da so nekaj deset kilometrov oddaljene gore na dosegu roke. Skoraj bi lahko preštel skale na pobočju. Danes tega ni več.
Tisto, kar doživimo v redkih dneh po močnejšem prepihu, čemur po n
ovem tudi na Gorenjskem rečemo burja, je le približek prej omenjenega pojava, za katerega mnogi mladi še slišali niso – kaj šele, da bi ga doživeli. Pred desetletji, ko letala v preletu za sabo še niso puščala dolgih oblakotvornih sledov, je dež spral na tla vso umazanijo, ki je prihajala s tal – izpuste motornih vozil, tovarniških dimnikov, domačih kurišč in iz drugih talnih virov. Dandanes pa snovi, ki jih izpuščajo letala v preletu, večinoma – odvisno od njihovih lastnosti in namena – ostanejo v zraku tudi po dežju. Ovlažijo se le toliko, da ustvarijo jeklenasto kopreno, ki je nekaj sto metrov daleč že videti nepredirna, kot nekakšen obokan zaslon. Pred leti, predno sem začel opazovati hitro slabšanje ozračja in njegovo spreminjanje v tehnološki produkt, sem vsako jutro stopil na balkon, če je bilo že dovolj svetlo. In se s pogledom sprehodil 
po pobočjih in vrhovih kakšnih 20 kilometrov oddaljene verige Karavank. To me je napolnilo s pozitivnim razpoloženjem, pogosto za ves dan. Danes tega ne počnem več, ker se nočem za ves dan zamoriti. Kdaj ste nazadnje videli kumulonimbus, velikansko nekaj kilometrov visoko, snežno belo gmoto v obliki sladoledne kupe, na temno modrem ozadju?Ko sem skušal drugim dopovedati, kaj se dogaja, sem ugotovil, da je to vsako leto bolj nesmiselno. Nekaj časa se mi je še zdelo, da je možno kaj storiti z razlaganem pojava čim več ljudem. Naj se nekoliko popravim: pri medijih, pristojnih uradnikih in t.i. strokovnjakih sem brezupnost ugotovil takoj. Blokada je (bila) popolna, le tu in tam smo lahko prebrali kakšen članek v smislu, vse je v redu, vi kar spite še naprej. Zdaj je prepozno, projekt je že prestopil kritično mejo. V t.i. javnosti so nekateri zelo zelo redki dogajanje razumeli že mnogo pred mano, prav tako redki po tem, ko jih je kdo od prej omenjenih na to opozoril, večina pa je sistemsko obdelovana z vsakdanjimi problemi, celo z golim preživetjem, in nima energije, da bi gledala v nebo. Preostanku njihov razumski ali svetovno nazorski domet preprečuje, da bi sploh pokukali izven plašnic. čŒe bi padle klasične bombe, ki bi pri tem tudi eksplodirale, bi deloma razumeli vsi. V Beogradu, na primer, sem se dobro leto nazaj prepričal, da zadevo v trenutku razumejo vsi brez izjeme, ko jim na to obrneš pozornost. Z »vsi« mislim tiste, s katerimi sem o tem govoril, in ni jih bilo malo. Oni so namreč ne tako davno nazaj doživeli bombandiranje in
razumejo, kaj je to, ne glede na vrsto ali obliko, ki jo tako dogajanje privzame. Oni se ne sprašujejo »kdo bi pa to delal in zakaj, pa kdo bi to plačal«. Bomba je pač bomba, ne glede na uporabljeno tehnologijo. Ob semaforjih imajo table, na katerih piše: Razmisli o zraku, predno ga zagledaš! Kaj pa vidimo mi, ko se peljemo proti goram? Ponavadi nekakšen smog. Bolj natančno povedano: ne vidimo (ne zavedamo se) niti tega.Zakaj sem se vendarle lotil tega pisanja? Ko sem danes opazoval obrise Karavank skozi snov, ki sem jo prisiljen vdihavati, sem se spomnil na stavek izpred več let; ne vem več, kdo je bil avtor in kateri medij ga je objavil: Problem onesnaženja zraka je v tem, ker ni privatiziran! Aha, sem si rekel takrat, v to smer torej gremo. Pri avtorjih te vrste namreč ne
dvomim o njihovih napovedih. Ustvaril sem si mnenje (zgolj moje, se razume!), da ne napovedujejo prihodnosti glede na razne značilne kazalnike, ampak na osnovi dogovorjenih dejstev: takole se bo to naredilo.
To je bilo še pred tem, ko smo se kot javnost zavedli nevarnosti privatiziranja pitne vode, cepljenja s škodljivimi cepivi, gensko spremenjenih semen za pridelavo hrane, prepovedi uporabe in izmenjave naravnih zdravil, t.i. spontanih drastičnih sprememb vremena (tisto famozno globalno segrevanje, saj veste) in podobnega. Danes pa mi je padlo na misel: Pusti razmišljanje o vseh mogočih snoveh, ki jih vsebujejo izpusti (ne izpuhi!) iz letal in posledicah, ki jih povzročajo za vreme, zdravje, pridelek hrane, … Tole je tisto, kar bodo vsi ljudje verjetno – ali vsaj morda – razumeli: razmislimo o tem, da bo zrak nekega bližnjega dne obravnavan enako, kot voda, semena ali zdravilna zelišča. Vzeli so nam naravne stvari, ki jih je Bog dal vsem enako in zastonj, jih za promil ali dva gensko spremenili (GSO), ter patentirali. Zdaj se obnašajo, kot da so njihova in z njimi delajo, kar hočejo. Da so nam pri tem ukradli naše skupne originalne snovi, se je kar prezrlo. A nismo totalni genialci?Torej, zrak je bil nekoč naravna stvar in danost, in last vseh. Pravzaprav o lastnini takih stvari sploh nismo razmišljali. Celo v šoli smo se učili, da so to proste dobrine. Nič več. Nekega bližnjega dne bo nekdo rekel: Opa! V izdelavo ozračja (njegova grozljiva nova sestava bo ali pa že je patentirana) sem vložil toliko in toliko materiala, uporabe letal in delavcev, itd. itd. Najbrž ste že kdaj slišali za družine oziroma klane, ki imajo dovolj denarja za kaj takega. Pravzaprav za vse, kar si zamislijo. To je zdaj naše, bodo rekli. čŒe hočeš dihati – plačaj! Ne moreš plačati? Ja, potem pa ...
Bojan Pristavec, Škofja Loka
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com