Enciklopedija

Pred več kot tremi desetletji se je na palubah letalonosilk pojavilo takrat izredno zmogljivo letalo, težki prestreznik F-14 tomcat. Ustrezal je praktično vsem zahtevam, skrb je vzbujala le visoka cena. Vojna mornarica ZDA je od obrambnega ministrstva zato zahtevala odobritev programa lahkega palubnega lovca. Razpis je bil uspešen, pojavilo se je šest predlogov, med njimi tudi McDonnell Douglasov 263. Na predlog Kongresa so nato nekako združili projekt McDonnell 263 in Northropov projekt lovca YF-17 (izgubil je natečaj za lahkega lovca USAF v konkurenci z General Dynamicsovim - zdaj Lockheed Martinovim - YF-16, znamenitim fighting falconom).

Ne da bi se spuščali v podrobnosti opisovanja vsega ozadja, naj omenimo, da je zasnova začela nastajati sredi šestdesetih let kot izključno Northropov projekt, imenovan P-530 cobra. Pri konstruiranju so uporabili vse izkušnje, pridobljene z družino zelo uspelih lovskih letal F-5. čŒeprav se je P-530 precej razlikoval od omenjenega predhodnika, pa ni skrival nekaterih izvornih podobnosti, predvsem pri zasnovi krila, nadvse podobni kot pri F-5 in trenažnem dvosedu T-38 talon.

Leteči demonstrator tehnologije YF-17 (zgradili so dva) je izgubil tekmo z YF-16, kar je bil za firmo velik udarec, še posebej po odločitvi USAF, da naroči kar 650 primerkov tega letala. Malo kasneje sta se v podobni tekmi za naročilo novega lovca Letalstva Vojne mornarice ZDA spet znašli dve letali. Northrop ni imel izkušenj z gradnjo palubnih lovcev, zato se je v projektu združil z izkušenim proizvajalcem McDonnell Douglasom. Skupaj so promovirali prototip YF-17, ki so ga 2. maja 1975 izbrali kot osnovo za novega palubnega lovca Letalstva Vojne mornarice ZDA. Ključni elementi za odločitev mornarice so bile zanesljivost, ki jo nudita dva motorja, večnamenskost in prilagojenost uporabi letala na palubah klasičnih letalonosilk. Rezultat vsega je bil palubni lovec/lovski bombnik, čŒeprav je temeljil na YF-17, pa vendar toliko spremenjen, da je dobil oznako F/A-18. Oznaka F/A je bila dotlej dokaj nestandardna, pomenila pa je dvojno vlogo tega palubnega lovca: značilno lovsko (F) in lovskobombniško (A).

Od prvotne zasnove je ostalo kaj malo, nastal je dvomotorni palubni lovec s precej širšim trupom, dvojno kapaciteto notranjih rezervoarjev, podaljšano zgradbo in povsem novo elektroniko. Zagotovo bo zaradi svojih zmogljivosti in tehničnih dognanosti njegova uporaba segla še krepko v začetek novega stoletja. Hornetova prihodnost je zagotovljena, zato pa je bil njegov nastanek prav zavlečen proces.

Prvič je letalo vzletelo 18. novembra 1978, sledili so še nekajmesečni preizkusi, prve dobave v operativne enote pa so se začele v februarju 1981, ko so prve hornete dobili v enoti VFA-125 v bazi Letalstva Vojne mornarice ZDA v Lemooru v Kaliforniji. V vmesnem času pa so z devetimi enosedi F/A- 18A in dvema trenažnima dvosedoma TF/A-18A izvajali vrsto preizkusov z bojnim tovorom na letalih.

Takoj ko so horneti postali popolnoma operativni, so jih vključili v lovskobombniško eskadriljo VMFA-314 "Black Knights" Letalstva Korpusa mornariške pehote ZDA v bazi El Toro v Kaliforniji. To je bila prva izmed 12 eskadrilj marincev, opremljena s horneti, ostali pa so prišli v enote do konca osemdesetih let.

čŒeprav so marinci prvi začeli operativno uporabljati F/A-18, pa mornariško letalstvo ni dosti zaostajalo. Eskadrilji VFA25 in VFA-113 so začeli opremljati s horneti v letu 1983. "Žela" (Stingersi) iz VFA-113 so bili sredi avgusta 1983 prva enota Letalstva Vojne mornarice ZDA, popolnjena s temi letali. V VFA-25 so prvega horneta dobili v novembru istega leta. Ti dve eskadrilji sta v letu 1985 tudi prvi odpluli na odprto morje na letalonosilki USS Constellation (CV-64), eskadrilji pa sta bili del 14. palubnega polka (CVW-14).

Od takrat dalje so hornete uporabljali na letalonosilkah, ki so plule po vseh svetovnih oceanih in morjih, tudi v Sredozemskem morju na letalonosilki Coral Sea (CV-43) v sestavi palubnih lovskobombniških eskadrilj VFA-131 in VFA-132 314. in 323. palubnega polka. Prvi izlet v vodah Sredozemlja so horneti opravili pozimi 1985/1986. Vrhunec tega "izleta" je bil napad hornetov na libijski oboroženi helikopter in sodelovanje v bombardiranju Bengazija, ki so ga horneti napadali s protiradarskimi bombami, pa tudi nasploh sodelovanje v operaciji El Dorado Canyon.

McDonnell Dauglas/Northropovi horneti so prav kmalu postali operativni tudi v kanadskih oboroženih silah, kjer so enosedom dali oznako CF/A-188A in dvosedom F/A-188B. Skupaj imajo Kanadčani 138 teh letal, od tega 113 CF/A-188A in 25 CF/A-188B, vendar pa pri označevanju ne uporabljajo imena hornet.

Oblika F-/A-18 je še dandanes nezamenljiva s katerim koli drugim lovcem. Značilnost sta rahlo puščičasti krili in navzven nagnjena smerna stabilizatorja ter dolga podaljška kril v korenu, predvsem pa značilni polkrožni vstopišči zraka povsem sredi letala.

Avionika je doživela spremembe predvsem zaradi dejstva, da so letalo namenili enakovredno tako za prestrezniške kot jurišne naloge, vse to pa so zaupali enemu samemu pilotu. Jasno, da so bile potem zahteve pri elektronski opremi velike. Hornetovo - sršenovo, kot so ga imenovali po žuželki s silno ostrim želom in boleče nevarnim pikom - orožje je bila izpopolnjena radarsko vodljiva raketa dolgega dosega AMRAAM (takrat še AIM-7F) v spregi s Hughesovim vodno hlajenim večnamenskim pulznim doplerskim radarjem AOG-65. Ta sodobna elektronska naprava je sledila 10 ciljem hkrati, prikazovala pa jih je osem. Kokpit je bil v tistem času najsodobnejši s tremi katodnimi zasloni in še polprosojnim pred vetrobranskim steklom. Na slednjem se prek kolimatorja iz računalnika z grafičnimi simboli posredovale številne pomembne informacije. Pilot sršena uporablja tehniko HOTAS - tehniko upravljanja orožja in sistemov po načelu roki na krmilni ročici in ročici za plin. V pomoč so mu številni senzorji, radar ima na primer doseg do 150 km v iskalnem načinu delovanja, v sledilnem 55 km in v navzdol usmerjenem 37 km.

F/A-18 je opremljen z devetimi nosilnimi točkami pod trupom in krili ter na koncih kril, skupaj ga otovorijo s kar 7700 kg orožja.

Hornete so nenehno izpopolnjevali in razvijali, praktično je zdaj v uporabi tretja generacija F/A-18 z oznakama E/F. Na letalonosilkah so postali pravi nasledniki F-14, ki so jih umaknili s palub leta 2006.

Avgusta 2004 so ameriški mornarici dobavili 200tega super horneta in aprila 2005 prvega iz serije block II super hornet, ki ima vgrajen radar AESA. Boeing trenutno izdeluje letala iz druge petletne pogodbe z mornarico, ki jih bo začel dobavljati letošnjega leta (2007). Mornarica načrtuje nabavo 460 super hornetov. Do 31. decembra 2006 so jih dobavili 257.

Brez slehernega dvoma je McDonnell Douglasov, danes Boeingov F/A-18 hornet eno najpomembnejših bojnih letal, zasnovanih v preteklih dvajsetih letih.

Najmanj 2010 letal F/A-18 (in 101 EA-18G) so dobavili ameriški mornarici, marincem in sedmim državam. Julija 2014 je imela ameriška mornarica 355 letal F/A-18A-D, marinci pa 263. Mornarica (US Navy) bo z letali F/A-18A-D letela do leta 2030 in z F/A-18E/F do leta 2040. Boing bo leta 2015 zmanjšal proizvodnjo hornetov iz štirih na tri na mesec. Proizvodnjo pa bodo zaključili konec leta 2016, morda leta 2017, če bodo proizvodnjo zmanjšali na 12 letal na leto.



Tehnični podatki:
(McDonnell Douglas/Northrop) Boeing F/A-18A hornet,
ZDA

Tip: enosedi palubni lovec polpete generacije
Pogon: dva General Electricova turboventilatorska motorja F404-GE-400 z nizkim obtočnim razmerjem
- potisk ob dodatnem zgorevanju vsak po 71,2 kN

Mere:
Krila
- razpetina brez raket na koncih	11,43 m
- razpetina z raketama na koncih	12,31 m
- razpetina z zloženimi krili	8,38 m
- površina	37,16 m2
Trup in repni del
- celotna dolžina	17,07 m
- višina	4,66 m
- razpetina repa	6,58 m
Podvozje:	tricikelsko
- vzdolžna razdalja med kolesi	5,42 m
- prečna razdalja med glavnima kolesoma	3,11 m
Mase:
- prazno	10.455 kg
- največja vzletna	22.328 kg
- zunanji tovor	7710 kg
- gorivo v notranjih rezervoarjih	6140 l

Cena: 55, 5 milijona dolarjev leta 1991
Operativna raba: ZDA, Kanada, Avstralija in Španija so jih imele prve, prav kmalu pa so jim sledili še v Švici, Finski in Maleziji.


Nazaj