Ne da bi se spuščali v podrobnosti opisovanja vsega ozadja, naj omenimo, da je zasnova začela nastajati sredi šestdesetih let kot izključno Northropov projekt, imenovan P-530 cobra. Pri konstruiranju so uporabili vse izkušnje, pridobljene z družino zelo uspelih lovskih letal F-5. čŒeprav se je P-530 precej razlikoval od omenjenega predhodnika, pa ni skrival nekaterih izvornih podobnosti, predvsem pri zasnovi krila, nadvse podobni kot pri F-5 in trenažnem dvosedu T-38 talon.
Leteči demonstrator tehnologije YF-17 (zgradili so dva) je izgubil tekmo z YF-16, kar je bil za firmo velik udarec, še posebej po odločitvi USAF, da naroči kar 650 primerkov tega letala. Malo kasneje sta se v podobni tekmi za naročilo novega lovca Letalstva Vojne mornarice ZDA spet znašli dve letali. Northrop ni imel izkušenj z gradnjo palubnih lovcev, zato se je v projektu združil z izkušenim proizvajalcem McDonnell Douglasom. Skupaj so promovirali prototip YF-17, ki so ga 2. maja 1975 izbrali kot osnovo za novega palubnega lovca Letalstva Vojne mornarice ZDA. Ključni elementi za odločitev mornarice so bile zanesljivost, ki jo nudita dva motorja, večnamenskost in prilagojenost uporabi letala na palubah klasičnih letalonosilk. Rezultat vsega je bil palubni lovec/lovski bombnik, čŒeprav je temeljil na YF-17, pa vendar toliko spremenjen, da je dobil oznako F/A-18. Oznaka F/A je bila dotlej dokaj nestandardna, pomenila pa je dvojno vlogo tega palubnega lovca: značilno lovsko (F) in lovskobombniško (A).
Od prvotne zasnove je ostalo kaj malo, nastal je dvomotorni palubni lovec s precej širšim trupom, dvojno kapaciteto notranjih rezervoarjev, podaljšano zgradbo in povsem novo elektroniko. Zagotovo bo zaradi svojih zmogljivosti in tehničnih dognanosti njegova uporaba segla še krepko v začetek novega stoletja. Hornetova prihodnost je zagotovljena, zato pa je bil njegov nastanek prav zavlečen proces.
Prvič je letalo vzletelo 18. novembra 1978, sledili so še nekajmesečni preizkusi, prve dobave v operativne enote pa so se začele v februarju 1981, ko so prve hornete dobili v enoti VFA-125 v bazi Letalstva Vojne mornarice ZDA v Lemooru v Kaliforniji. V vmesnem času pa so z devetimi enosedi F/A- 18A in dvema trenažnima dvosedoma TF/A-18A izvajali vrsto preizkusov z bojnim tovorom na letalih.
Takoj ko so horneti postali popolnoma operativni, so jih vključili v lovskobombniško eskadriljo VMFA-314 "Black Knights" Letalstva Korpusa mornariške pehote ZDA v bazi El Toro v Kaliforniji. To je bila prva izmed 12 eskadrilj marincev, opremljena s horneti, ostali pa so prišli v enote do konca osemdesetih let.
čŒeprav so marinci prvi začeli operativno uporabljati F/A-18, pa mornariško letalstvo ni dosti zaostajalo. Eskadrilji VFA25 in VFA-113 so začeli opremljati s horneti v letu 1983. "Žela" (Stingersi) iz VFA-113 so bili sredi avgusta 1983 prva enota Letalstva Vojne mornarice ZDA, popolnjena s temi letali. V VFA-25 so prvega horneta dobili v novembru istega leta. Ti dve eskadrilji sta v letu 1985 tudi prvi odpluli na odprto morje na letalonosilki USS Constellation (CV-64), eskadrilji pa sta bili del 14. palubnega polka (CVW-14).
Od takrat dalje so hornete uporabljali na letalonosilkah, ki so plule po vseh svetovnih oceanih in morjih, tudi v Sredozemskem morju na letalonosilki Coral Sea (CV-43) v sestavi palubnih lovskobombniških eskadrilj VFA-131 in VFA-132 314. in 323. palubnega polka. Prvi izlet v vodah Sredozemlja so horneti opravili pozimi 1985/1986. Vrhunec tega "izleta" je bil napad hornetov na libijski oboroženi helikopter in sodelovanje v bombardiranju Bengazija, ki so ga horneti napadali s protiradarskimi bombami, pa tudi nasploh sodelovanje v operaciji El Dorado Canyon.
McDonnell Dauglas/Northropovi horneti so prav kmalu postali operativni tudi v kanadskih oboroženih silah, kjer so enosedom dali oznako CF/A-188A in dvosedom F/A-188B. Skupaj imajo Kanadčani 138 teh letal, od tega 113 CF/A-188A in 25 CF/A-188B, vendar pa pri označevanju ne uporabljajo imena hornet.
Oblika F-/A-18 je še dandanes nezamenljiva s katerim koli drugim lovcem. Značilnost sta rahlo puščičasti krili in navzven nagnjena smerna stabilizatorja ter dolga podaljška kril v korenu, predvsem pa značilni polkrožni vstopišči zraka povsem sredi letala.
Avionika je doživela spremembe predvsem zaradi dejstva, da so letalo namenili enakovredno tako za prestrezniške kot jurišne naloge, vse to pa so zaupali enemu samemu pilotu. Jasno, da so bile potem zahteve pri elektronski opremi velike. Hornetovo - sršenovo, kot so ga imenovali po žuželki s silno ostrim želom in boleče nevarnim pikom - orožje je bila izpopolnjena radarsko vodljiva raketa dolgega dosega AMRAAM (takrat še AIM-7F) v spregi s Hughesovim vodno hlajenim večnamenskim pulznim doplerskim radarjem AOG-65. Ta sodobna elektronska naprava je sledila 10 ciljem hkrati, prikazovala pa jih je osem. Kokpit je bil v tistem času najsodobnejši s tremi katodnimi zasloni in še polprosojnim pred vetrobranskim steklom. Na slednjem se prek kolimatorja iz računalnika z grafičnimi simboli posredovale številne pomembne informacije. Pilot sršena uporablja tehniko HOTAS - tehniko upravljanja orožja in sistemov po načelu roki na krmilni ročici in ročici za plin. V pomoč so mu številni senzorji, radar ima na primer doseg do 150 km v iskalnem načinu delovanja, v sledilnem 55 km in v navzdol usmerjenem 37 km.
F/A-18 je opremljen z devetimi nosilnimi točkami pod trupom in krili ter na koncih kril, skupaj ga otovorijo s kar 7700 kg orožja.
Hornete so nenehno izpopolnjevali in razvijali, praktično je zdaj v uporabi tretja generacija F/A-18 z oznakama E/F. Na letalonosilkah so postali pravi nasledniki F-14, ki so jih umaknili s palub leta 2006.
Avgusta 2004 so ameriški mornarici dobavili 200tega super horneta in aprila 2005 prvega iz serije block II super hornet, ki ima vgrajen radar AESA. Boeing trenutno izdeluje letala iz druge petletne pogodbe z mornarico, ki jih bo začel dobavljati letošnjega leta (2007). Mornarica načrtuje nabavo 460 super hornetov. Do 31. decembra 2006 so jih dobavili 257.
Brez slehernega dvoma je McDonnell Douglasov, danes Boeingov F/A-18 hornet eno najpomembnejših bojnih letal, zasnovanih v preteklih dvajsetih letih.
Najmanj 2010 letal F/A-18 (in 101 EA-18G) so dobavili ameriški mornarici, marincem in sedmim državam. Julija 2014 je imela ameriška mornarica 355 letal F/A-18A-D, marinci pa 263. Mornarica (US Navy) bo z letali F/A-18A-D letela do leta 2030 in z F/A-18E/F do leta 2040. Boing bo leta 2015 zmanjšal proizvodnjo hornetov iz štirih na tri na mesec. Proizvodnjo pa bodo zaključili konec leta 2016, morda leta 2017, če bodo proizvodnjo zmanjšali na 12 letal na leto.
Tehnični podatki:
(McDonnell Douglas/Northrop) Boeing F/A-18A hornet,
ZDA
Tip: enosedi palubni lovec polpete generacije
Pogon: dva General Electricova turboventilatorska motorja F404-GE-400 z nizkim obtočnim razmerjem
- potisk ob dodatnem zgorevanju vsak po 71,2 kN
Mere: | |
Krila | |
- razpetina brez raket na koncih | 11,43 m |
- razpetina z raketama na koncih | 12,31 m |
- razpetina z zloženimi krili | 8,38 m |
- površina | 37,16 m2 |
Trup in repni del | |
- celotna dolžina | 17,07 m |
- višina | 4,66 m |
- razpetina repa | 6,58 m |
Podvozje: | tricikelsko |
- vzdolžna razdalja med kolesi | 5,42 m |
- prečna razdalja med glavnima kolesoma | 3,11 m |
Mase: | |
- prazno | 10.455 kg |
- največja vzletna | 22.328 kg |
- zunanji tovor | 7710 kg |
- gorivo v notranjih rezervoarjih | 6140 l |
Cena: 55, 5 milijona dolarjev leta 1991
Operativna raba: ZDA, Kanada, Avstralija in Španija so jih imele prve, prav kmalu pa so jim sledili še v Švici, Finski in Maleziji.
Nazaj