Vse večji razkorak med zmogljivostmi, ki jih ponujajo ruskim letalskim silam in njihovim pilotom sodobno zasnovana letala, kot sta MiG-29 in predvsem družina Su-27 ter bojno letalo prihajajoče pete generacije, so vzpodbudili razmišljanje o novem, naprednem šolsko-trenažnem letalu z določenimi bojnimi zmogljivostmi. Pri konstruktorskem moštvu Jakovljeva je kot odgovor na te zahteve tako nastal projekt Jak-130, poleg še enega sprejetega predloga – MiG-AT(in zavrnjenih projektih Suhoj Su-54 in Mjasiščev M-200). Že na prvi pogled je predlog Jakovljeva precej bližji sedanjim zahtevam, predvsem po izjemni krmarljivosti.
Zasnova sama je dokaj nekonvencionalna, vsaj kar zadeva dosedanje koncepte šolskih letal. Zanimiv je podaljšek krila proti nosu, kar je značilnost številnih novodobnih lovcev, na primer ameriškega F/A-18 in ruskega MiG-29, če ostanemo zgolj pri dveh primerih. Ta konstrukcija kril in pa potovalni dovodišči zraka v motor pod podaljškom korena kril, tako imenovanim LERX, omogoča dokaj stabilno krmarjenje letala vse do pozitivnih vpadnih kotov do 35°.
Sama zgradba letala je večinoma iz lahkih sodobnih zlitin, krmilne površine pa iz kompozitnih materialov. Jak-130 je bil pri snovanju izpostavljen strogim zahtevam, med drugim tudi po trajnosti in trdnosti materialov in same konstrukcije. Namenjen je pač učencem za šolanje, ki dostikrat pristajajo trdo ali poskakujoče, Rusi pa tudi nikoli niso imeli pretirano gladkih in čistih vzletno-pristajalnih stez.
Pilota sedita na zaporednih sedežih, drugi je kar precej dvignjen nad prvega, oba pa pokriva zelo velik pokrov kabine, ki je izjemno pregledna vstran, naprej in celo nazaj, kar nikoli ni bilo odlika ruskih letal. Sedeža sta ali ruska Zvezda K-93 ali Martin-Bakerjeva mk16, oba sta vrste nič-nič.
Jak-130 ima v nasprotju z večino šolskih letal, morda predstavlja izjemo nemško-francoski alpha-jet, dokajšnje bojne sposobnosti in tudi nosilnost kar 3000 kg, s čimer prekaša marsikatero bojno letalo, vključno s številnimi ruskimi lovci in lovskimi bombniki tretje generacije.
Komande so seveda električne, četverne (fly-by-wire), podpirajo jih štirje računalniki Marconi. Letalo je umetno stabilno in računalniško podprti sistem krmarjenja omogoča pilotu (učencu) brezskrbno letenje do vpadnih kotov do 35°. Sistem električnega krmarjenja je prilagodljiv in ga je moč prilagajati posameznim stopnjam šolanja in urjenja pilotov ter njihovemu napredku. To olajšuje prehod z lažjih in manj zapletenih sistemov k bolj kompleksnim, torej s šolanja preprostih veščin in spretnosti do zelo izpopolnjenega in zahtevnega bojnega šolanja pilotov tudi z uporabo vseh oboroženih sistemov in v pogojih izjemnih manevrskih zahtev.
Avionka je seveda digitalna, pilot pa dobiva podatke na tri zaslone s tekočih kristalov, t.i. spodnje zaslone, in na zgornji, polprosojni EO zaslon. Navigacija je sodobna inercialna, dopolnjena s sistemom za satelitsko korekcijo (GPS). Pilot ima namerilnik na vizirju čelade, sistem upravljanja letala in oboroženih sistemov pa poteka po načelu "roki na krmilni palici in ročici za plin" (HOTAS). Navigacijski sistemi so najsodobnejši inercialno-satelitski (INS/GPS).
Tudi pogonska motorja sta sodobne zasnove, turboventilatorska z ugodnim pretočnim razmerjem zraka (razmerje med vročim zrakom, ki gre skozi turbino, in hladnim, ki jo obteka), zato je Jak-130 pravi varčnež v primerjavi s starejšimi modeli šolskih dvosedih reaktivcev.
Ruski Jakovljev je uspel s prototipom, prvič razstavljenim leta 1995 na pariškem letalskem salonu, "vznemiriti" tudi zahodnjake, najbolj so se zanj zanimali Italijani in kar tri leta so z Aermacchijem skupaj razvijali letalo Jak/AEM-130, potem pa so se Italijani leta 2000 ločili s svojim programom M-346.
Vsekakor je ruski izpopolnjeni šolski trenažnik Jak-130 prvo vojaško šolsko letalo četrte generacije in po lastnostih ter zmogljivostih korak ali celo več pred ostalimi; prišel je v časih slabega zanimanja za takšna letala in v Rusiji nikakor ni sredstev zanj. Razvoj je financiral sam proizvajalec, Aviacijski zavod Sokol iz Nižnega Novgoroda, sad tega samostojnega razvoja je tudi jurišna izvedba Jak-130D. Morda pa je prihodnost obetavnejša od današnjega dne!? Ukrajinci naj bi nadomestili svoja letala L-39 prav z Jakom-130, če se bodo uspešno pogodili z orožarskim konzorcijem Rosoboronexport. Šlo naj bi za 75 do 110 letal, sklenitev posla pa bo odvisna tudi od vključitve ukrajinske letalske industrije v ta posel.
Alžirske letalske sile so do konca leta 2011 dobile prvo od šestnajstih naročenih letal. Alžirski piloti so urjenje opravili v Rusiji, Jak-130 pa bodo uporabljali za šolanje pilotov, ki bodo kasneje leteli na letalih Su-30MKA. Po zadnjih informacijah naj bi Rusi kupili od 250-300 jakov 130.
Taktično-tehnični podatki:
Jakovljev Jak-130
Rusija
Tip: dvosedo dvomotorno šolsko trenažno letalo
Pogon: dva turboventilatorska motorja Progress/Klimov DV-2S (RD-35) po 21,6 kN potiska
Mere: | |
Krila | |
- razpetina | 9,72 m |
- površina | 23,52 m² |
Trup | |
- dolžina | 11,49 m |
- višina | 4,76 m |
Mase: | |
- prazno | 4500 kg |
- največja vzletna (šolsko) | 6350 kg |
(bojno) | 9000 kg |
Gorivo: | |
- notranje | 1750 kg |
Zmogljivosti: | |
- dolet | nad 3000 km |
- največja hitrost | |
- visoko (5.000m) | 1035km/h |
- nizko | 496 km/h |
- najmanjša hitrost | 163 km/h |
- največja višina | 13.000 m |
- začetno vzpenjanje | 50,8 m/s |
- koeficinet obremenitve g | +8/-3 |
Oborožitev: - do skupaj 3000 kg
Rakete zrak-zrak:
- 4 AIM-9 sidewinder, 4 R-73
Rakete zrak-zemlja:
- 4 AGM-65 maverick
- 4 protiladijske martel
Bombe:
- 6 mk.82 (po 226 kg)
- 4 mk.83 (po 454 kg)
Drugo:
- laserski označevalnik v zabojniku
- zabojnik z izvidniško opremo VICON-601
- elektronski motilnik ELT-555
Uporabniki: Rusija
Cena: nad 15 milijonov dolarjev
Nazaj