Enciklopedija

Leta 1959 je Vojna mornarica ZDA podpisala z Lockheedom pogodbo za razvoj letala, s katerim naj bi nadomestili ostarele P-2 neptune. V operativno rabo je potem P-2CV orion vstopil leta 1962 in ostal nad 30 let edino na kopnem bazirano protipodmorniško letalo ameriške vojne mornarice. V tem času so mu zamenjali oznaka iz P-3V v P-3, izdelovali pa so tri glavne modele: P-3A, -3B in -3C, slednji je ostal v uporabi še danes. Zadnji iz serijske proizvodnje je bil v Lockheedu izdelan v letu 1990. So pa seveda na P-3C od začetka proizvodnje v letu 1969 opravili vrsto izboljšav in mu vgradili vrsto sistemov ter ga posodabljali.

Nastal je iz potniškega letala Lockheed electra L-188, predvsem za protipodmorniške in patruljne naloge v priobalnih delih morja. V času nastanka pa si nihče ni mogel predstavljati, da bo letalo ostalo v uporabi dobra štiri desetletja in več. Po izvirni electri L-188 je P3 nasledil dobre kratkovzletne zmogljivosti, pa tudi izjemno krmarljivost in upravljivost.

PC-3 je na kopnem bazirano protipodmorniško patruljno letalo velikega doleta. Opremljeno je z naprednimi senzorji za izsleditev podmornic, kot so frekvenčni usmerjevalne antene, boje in detektorji magnetnih anomalij. Podatki iz senzorjev prihajajo v večnamenski digitalni računalnik, te potem kot informacije dobiva posadka, obenem pa sistem avtomatsko izbere protiorožje. P-3C orion lahko deluje povsem avtonomno, s svojimi podatki pa oskrbuje še druge, na primer bojno skupino, zbrano okoli letalonosilke ali desantno skupino. Letalo nosi različno orožje tako v trupu kot na podkrilnih nosilcih, na primer protiladijske rakete harpoon, torpede mk-50 ali mine mk-60.

Vsako mornariško patruljno eskadriljo sestavlja devet (9) letal in skupaj okoli 60 častnikov in 250 drugih pripadnikov. Izven ozemlja ZDA te eskadrilje »dežurajo« do 6 mesecev, čemur običaj no sledi enoletna faza urjenja v ZDA.

Posadko sestavlja običajno enajst mož, od tega pet častnikov in pet ali šest specialistov za različne sisteme. Osrednji senzor je radar APS-115, osrednje protipodmorniško orožje pa je lokator magnetnih anomalij ASA-64 MAD v repnem podaljšku. Instalacije za vrste boj so vgrajene v repnem delu, lanserji boj pa takoj za krili.

V treh posodobitvenih fazah modela P-3C je prišlo do izrednega povečanja hitrosti obdelave podatkov in njihovega memoriranja, poleg tega pa so dodajali še nova izpopolnjena navigacijska sredstva. V preteklih letih so v nekaterih državah, ZDA, Španiji in Avstraliji ter Novi Zelandiji orione še dodatno posodobili in jim tako podaljšali dobo uporabe krepko v četrto desetletje.

Države uporabnice so sila zanimive; poleg omenjenih jih ima na primer še Iran, vendar naj bi jim tam primanjkovalo rezervnih delov, zato operativno stanje njihovih šestih letal ni znano. Dejstvo pa je, da se je Iran v dolgih letih izolacije postavil na lastne noge in njihova vojaška industrija je razvila marsikatere tudi zahtevne sklope za vzdrževanje in popravilo letal. Prav nič ne bi presenetila, če so uspeli usposobiti za operativno rabo tudi svoje P-3F!

Kanadčani imajo svoje orione označene s CP-140 aurora in namenili ter opremili so jih za različne naloge. Predvsem so zanimivi modeli za iskanje in reševanje na prostranih zaledenelih tundrah in morjih, za izvidniške polete nad ledom, za ribiško opazovanje in podobno.

Argentinci so za naloge zgodnjega odrivanja in opozarjanja priredili sedem bivših civilnih letal L-188 electra, jih opremili s primernimi opazovalnimi radarji in menda tudi z izstrelki zrak-zemlja.

Zelo zanimivo vlogo so orionom našli nad jadranskim morjem in obalo. Na tem delu Evrope so v sklopu sil NATO opravljali v operaciji Allied Force naloge patruljiranja površinskih sil nad Sredozemljem. V te operacije je bilo vključenih deset orionov, pet s specialno opremo AIP (Antisurface Warfare Program). P-3C so bili v zaščiti ladij, oboroženih z izstrelki tomahawk, opravljali pa so tudi patruljne lete (nadzor in odkrivanje površinskih ladij) za bojno skupino letalonosilke Theodor Roosvelt, pa tudi druge zavezniške ladje, ki so plule na tem območju. S posebno opremo so tudi nadzirali ves promet s trgovskimi in potniškimi ladjami ter opazovali vsa tihotapska plovila jugoslovanskih ladij. Iz PC-3C AIP so izstrelili na Srbijo kar 14 izstrelkov SLAM.

Ker se na področju patruljiranja lahko zadržijo v zraku tudi po več ur, so primerni za odkrivanje pomembnih mobilnih ciljev, Prav tako so s posebno oprema primerni za odkrivanje in sledenje prometa z drogami.

Na vidiku pa je že naslednik PC-3 oriona. Gre za boeingovo letalo serije B737-800, ki bo nosilo oznako B737MMA (Multi-mission Maritime Aircraft) z oznako P-8. Krila bodo iz serije letal B737-900 z zavihki na koncu kril. Trup letala bo ojačan. Poleg protipodmorniškega senzorja MAD in akustičnih boj bo imelo letalo P-8 v izvidniški opremi še IR in elektrooptične senzorje ter najsodobnejšo izvedenko radarja APS-137, hkrati pa še sistem novejše generacije SIGINT.

Tehnični podatki:
Lockheed PC-3 orion,
ZDA

Tip: letalo za protipodmorniški boj in boj proti površinskim ladjam
Pogon: štirje turbopropelerski motorji Allison T56-A-14 s po 5600 KM

Oborožitev: skupaj do 9072 kg
- do osem torpedov v notranjem jašku
- dve globinski jedrski bombi mk 101 + 4 torpedi
- protiladijski izstrelki harpoon

Uporabniki: ZDA, Kanada, Argentina, Avstralija, Nova Zelandija, Iran, Japonska
Cena: 36 milijonov dolarjev (leta 1987)


Nazaj