Enciklopedija

Velika gospodarska kriza v svetu med letoma 1929 in 1932 je vplivala na notranjepolitične razmere v Španiji, ki je bila po razglasitvi republike leta 1931 razcepljena.

Na eni strani so bile privilegirane in politično močne skupine, kot so bili zemljiški veleposestniki, lastniki velekapitala, cerkev, monarhisti in falange, na drugi pa republikanci, katalonski in baskovski separatisti, socialisti, komunisti ter anarhisti. Leta 1936 je na oblast prišla levičarska vlada Ljudske fronte, temu pa so sledili nemiri. Julija 1936 sta generala Jose Sanjurjo in Francisco Franco v španskem Maroku neuspešno poskušala izvesti udar proti republiki. Začela se je španska državljanska vojna. Španski republiki so se v boju za ohranitev demokracije pridružili prostovoljci z vseh koncev sveta.

Na strani republike naj bi se borili prostovoljci (Mednarodni prostovoljci svobode – Voluntarios Internacionales de la Libertades) iz kar 54 držav, med njimi 1700 Jugoslovanov. Eden izmed njih je bil legendarni pilot Josip Križaj, ki bi letos praznoval 100-letnico rojstva.

Josip Križaj se je Josipu in Mariji rodil 13. marca 1911 v kraški vasici Kopriva kot najmlajši izmed treh otrok. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije je Kopriva pripadla Italiji. Italijanske oblasti so poskušale zasedene dežele italijanizirati, zaradi česar je šola, ki jo je mali Josip obiskoval, postajala vse bolj italijanska. Njegova starša sta se zato odločila, da se bo sin šolal v Ljubljani. Zaradi finančnih težav staršev se je Josip vrnil domov brez mature. Na željo staršev, da bi pridobil poklic, je odšel k stricu, ki je imel trgovino v Ajdovščini. Po končani vajeniški dobi je Josip odšel za pomočnika k trgovcu na Opčine, toda delo ga ni veselilo, zato je poskušal najti drugo delo. To mu zaradi splošne krize in vedno večjega sovraštva do Slovencev ni uspelo.

Nazadnje je sklenil, da se bo prijavil na prostovoljno služenje vojaškega roka. Oktobra 1929 je italijansko kraljevo letalstvo razpisalo natečaj za vpis v podoficirsko letalsko šolo. Križaj, ki je bil nad letali prevzet že od rane mladosti, je zbral potrebne dokumente in se prijavil. Ko so ga italijanske oblasti varnostno preverile, je začel vojaško službo. Obvezal se je, da bo po opravljenem pilotskem izpitu 18 mesecev služboval v italijanskem vojnem letalstvu. Vojaške oblasti so ga poslale v Capuo pri Neaplju, kjer je opravil pilotski tečaj. Od tam so ga poslali v šolo za civilno letenje v Sesto San Giovani. Avgusta je šolanje nadaljeval v bližini Rima in 26. septembra 1930 dobil diplomo vojaškega pilota. Po njej ga je poveljstvo letalstva najprej poslalo v 71. lovsko eskadriljo na letališče Milafiori, od koder je bil po dveh mesecih premeščen v 70. eskadriljo na letališče Bresso pri Milanu. Avgusta 1931 je Križaju potekel dvoletni vojaški rok. Njegova prošnja, da bi ga kot profesionalnega pilota sprejeli v vojsko, je bila zavrnjena. Razporejen je bil v vojaško rezervo in se vrnil domov.

Poleti leta 1932 je bil Križaj poklican na vojaške vaje v Videm. Na vaje so pripeljali nova letala in piloti rezervisti so imeli na njih usposabljanje. Letalsko usposabljanje je Križaj sklenil izkoristiti za svoj pobeg v Jugoslavijo. 25. junija je mehanikom naročil, naj napolnijo letalske rezervoarje, vodstvu letališča pa napovedal daljši polet zaradi urjenja navigacije. Z letalom fiat AS1 se je povzpel na višino 3600 metrov in ga usmeril proti Gorici, nato pa pot nadaljeval po Vipavski dolini do Nanosa ter od tam čez Postojno na jugoslovansko ozemlje. Pristal je na letališki stezi v Šiški.

V Jugoslaviji Križaj ni doživel takega sprejema, kot ga je pričakoval. Jugoslovanske obveščevalne službe so ga temeljito zaslišale, pozneje pa so mu sledili tako italijanska kot jugoslovanska policija. Jugoslovanske vojaške oblasti so mu priznale čin narednik v rezervi, kot ga je imel v italijanski vojski, vendar z letenjem še vedno ni bilo nič.

Po začetku španske državljanske vojne se je Križaj odločil, da se je aktivno udeleži. Finančno pomoč za odhod v Španijo je dobil od primorske emigrantske organizacije. Najprej je odšel v glavno naborno pisarno v Pariz in se takoj povezal z italijanskimi protifašisti, ti pa so ga povezali s predstavniki republikanske Španije.

V začetku vojne je bila letalska moč na strani republike, večina pilotov pa je prestopila na stran nacionalistov, zato so bili španski republiki v veliko pomoč piloti prostovoljci iz različnih držav. Organizator skupine letalcev prostovoljcev je bil francoski pisatelj Andre Malraux, ki je letalce zbiral za mednarodno letalsko eskadriljo Escuadrilla Espana. Ta je bila najprej nameščena v Barceloni, nato pa na letališču Barajas pri Madridu. Iz Pariza so Križaja napotili v Toulouse, kjer je bil sprejemni center za pilote, od tam pa v Madrid.

Križaj je na madridsko letališče Barajas prispel prve dni septembra. Takoj se je odpravil v zrak. Njegovo prvo letalo je bilo nieuport 52, s katerim je spremljal bombnike, ki so napadali uporniške položaje pri Siguenzi in Toledu. 11. septembra je letel nad Talavero, ko sta ga napadla lovca fiat CR 32 in pilot enega izmed njih ga je po daljšem zasledovanju zadel v hladilnik motorja. Križaju je uspelo, da je zasilno pristal na republikanski strani fronte. Po tem neuspehu je prešel na sodobnejšega lovca dewoitine D. 371 s številko 13. Nekateri viri navajajo, da je bil Križaj s tem letalom sedemkrat uspešen, toda bolj verjetno je, da je zmagal v treh zračnih bitkah. Manj Križajevih zmag v zračnih bitkah je posledica dejstev, da je pogosto pilotiral bombnike potez 540.

Križaj se je konec oktobra s svojo trinajstico odpravil na še enega izmed bojnih poletov. Letel je kot zaščita bombnikov, ki so bombardirali uporniške položaje pri Salamanci, ko so ga napadli trije fiati CR 32. Čeprav je

Josip Križaj letel, kot bi bilo njegovo letalo že zadeto, ga je eden izmed njih prerešetal. Kljub poškodbam je Križaju uspelo izskočiti iz gorečega letala na približno 3000 metrih. Pristal je za sovražno črto, ne dalečod reke Tajo. Naslednjega dne sta ga našla človeka, ki sta o tem obvestila najbližjo vojaško enoto, ki ga je odpeljala v bolnišnico v Tavalero. Križajevo aretacijo je posnel reporter filmske družbe Paramount. Po jugoslovanskih krajih so nato predvajali novice s španskih bojišč omenjene družbe in tako so se med Križajevim zdravljenjem v Tavaleri po Jugoslaviji razširile številne legende o njegovi smrti. Križaj je bil iz bolnišnice premeščen v zapor v Salamanci. 29. julija 1937 so frankisti v zameno za tri italijanske pilote skupaj s Križajem osvobodili Španca Joseja Bastida Porrosa in Gvatemalca Manuela Gomeza. Po osvoboditvi je Križaj nekaj časa preživel v Parizu, nato pa se je v Jugoslaviji nastanil na Ptuju pri sestri Stanislavi. Dva meseca po koncu ujetništva se je vrnil Španijo v Valencio, kjer mu je bila zaupano poveljstvo 1. eskadrilje 71. skupine. Postal je najmlajši poveljnik eskadrilje v vrstah Gloriose, kot so imenovali republikansko letalstvo. Dobil je nalogo, da organizira obrambo španskih sredozemskih mest.

Konec septembra 1938 je španska vlada izdala ukaz, da se morajo vsi prostovoljci z bojišč umakniti v zaledje. Francija je že pred tem privolila, da se mednarodni prostovoljci lahko umaknejo na njeno ozemlje, toda pod pogojem, da bodo zaprti v taboriščih. Sredi novembra so prve skupine prostovoljcev začele zapuščati špansko ozemlje. Francoski žandarji so jih pričakali na meji, razorožili in jih poslali v taborišče Argeles-sur-Mer, Saint-Cyprien, Vernet ali Gurs. Mnogi med njimi so ostali v taborišču do leta 1941, nekateri celo do leta 1942. Med temi je bilo približno 60 slovenskih prostovoljcev.

Križaj naj bi ostal v Španiji do aprila 1939. S činom poročnik španske republikanske vojske se je v Francijo skupaj z drugimi tujimi piloti umaknil z letalom in se tako izognil konfinaciji.

Jugoslovanske oblasti Križaja niso sprejele odprtih rok. Po nasvetu prijateljev se je nastanil v Srbiji v Somboru in pozneje v Petrovaradinu. Zaposlil se je kot letalski inštruktor v letalskem klubu, poleti 1939 pa v Smederevski Palanki, kjer je bil inštruktor na predvojaški šoli. Šola je organizirala pilotski tečaj, ki so se ga udeležila tri dekleta, kar je bila v takratni kraljevini Jugoslaviji velika senzacija. Ena izmed tečajnic Jelena Stefanovič je razvnela Josipovo srce in se z njim poročila.

Križaj je prva leta druge svetovne vojne preživel najprej v Kragujevcu, pozneje pa v Rači pri Kragujevcu. Tam je družina mirno živela do 10. oktobra 1944, ko so enote partizanske 21. divizije osvobodile Račo. Križaja so mobilizirali in ga poslali v Pančevo, kjer so začeli zbirati letalce, da bi oblikovali partizanske letalske enote. Prve dni novembra je bil poslan na prešolanje v Zemun, kjer je s kolegi spoznaval sovjetska lovska letala JAK-1 in JAK-7. Kot izjemen pilot je letenje na novih letalih hitro obvladal.

Konec decembra je bil v oporišču v Veliki Radinici ustanovljen 112. lovski polk, kamor so poslali Križaja. Ta polk so 29. decembra priključili komaj ustanovljeni 11. lovski diviziji, ki je bila oblikovana v okviru sovjetske 256. lovske divizije. 112. polk je deloval na sremski fronti, kjer je Križaj kot poveljnik 3. eskadrilje s činom mlajši vodnik opravil 28 bojnih poletov. Piloti lovci njegove skupine so večinoma spremljali jurišne bombnike šturmovik

IL-2, večkrat pa so tudi sami napadali sovražnikove položaje na fronti. Po koncu vojne je Križaj ostal v vojaškem letalstvu Jugoslovanske ljudske armade. Avgusta 1945 je bil povišan v podporočnika in odlikovan z redom za hrabrost. Najprej je služboval na letališču Velika Gorica. Konec leta 1945 se je njegov polk preselil v Mostar. Marca 1946 je bil premeščen v Ečko, kjer je postal poveljnik eskadrilje v šoli za lovske pilote. Maja 1947 je bil Križaj skupaj z divizijo premeščen v Ljubljano. Divizija je imela letala nameščena na letališčih Polje in Pulj. Križaj, takrat že s činom kapetan, je bil pomočnik komandanta divizije za letenje in je bil odgovoren za operativo. Leta 1948 je resolucija Informbiroja močno pretresla notranje- in zunanjepolitične razmere Jugoslavije, zaradi česar so potekali številni vojaški manevri. Po enem izmed njih skupini častnikov zaradi slabega vremena 8. oktobra 1948 ni uspelo odleteti z letališču v Polju. Ko se je nekoliko zjasnilo, so poslali Križaja v zrak, da bi preveril vremenske razmere. To je bil njegov zadnji polet, saj se je zaletel v južno pobočje Snežnika. Nesreča se je pripetila približno dva do tri kilometre zračne linije od vrha Snežnika, na ozemlju današnje Republike Hrvaške. Josip Križaj počiva v dveh grobovih. Z vojaškimi častmi je bil 8. oktobra 1948 pokopan na ljubljanskih žalah, del njegovih ostankov pa so sorodniki pokopali na Snežniku, kjer se je končala njegova junaška življenjska pot.

Avtor: Rok Filipčič

Foto: Rok Filipčič (kip) in www.zbiralci.com

Članek je bil objavljen v reviji Slovenska Vojska, Letnik XIX/6 22. april 2011

Viri in literatura:
– Antič, Vicko, Jugoslovani v Španskem letalstvu: Petrovič, Križaj, Jazbinšek, v: Naši Španci, ur. Aleš Bebler, Založba Borec, Ljubljana, 1978.
– Dimitrijevič, Bojan B., Jugoslovensko ratno vazduhoplovstvo 1942–1945, Institut za savremenu istoriju, Beograd, 2006.
– Križaj, Miomir, Življenjska pot pilota lovskega letala Josipa Križaja, v: Vojnozgodovinski zbornik, št. 24, Logatec, 2006.
– Ravbar, Alojz, Zakaj je padla španska republika, Zavod Borec, Ljubljana, 1971.
– Thomas, Hughes, Španjolski grač‘anski rat, Otokar Kerševan - Rijeka, Reka, 1980.
– Škerk, Walter, Na jeklenih krilih skozi vojne vihre, v: Jadranski koledar 1998, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1997.