Enciklopedija

Letala druge svetovne vojne so bila praviloma enokrilniki iz kovinskih materialov, brez povezovalnih jeklenih žic in opremljeni z zmogljivejšimi motorji (do 735 kW). Letalski inštrumenti so pilotom že omogočali letenje v vseh vremenskih pogojih. Vihra vojne je zajela ves svet in dosegla vrhunec z bombardiranjem Hirošime 6.avgusta1945. Bombnik B-29 superfortresses z imenom 'Enola Gay' je na ta dan odvrgel prvo atomsko bombo na civilni cilj. Bombniki so se v vojno vpletli že na samem začetku. Njihova uporaba se je razmahnila leta 1940. Nemci so začeli z bombardiranjem Londona in nekaterih pristaniških mest na jugu Anglije.

Dobro je znana Bitka za Britanijo, ki je bila odločilna za morebitno prevlado Nemcev nad Angleži. Angleži so se branili z vsem, kar so imeli. Po nekaterih ocenah so imeli poleti leta 1940 700 letal, Nemci pa kar 3300. Vendar pa so imeli Angleži tudi radar in brezžično komunikacijo z letali. Vsa južna Anglija je bila prepletena z radarji in telekomunikacijskimi ter opazovalnimi napravami, ki so obveščevalne podatke sporočali v operativni center lovskega poveljstva RAF. Prav radar in velika požrtvovalnost sta Angleže rešila pred porazom. Nemci so angleška mesta bombardirali s Heinkli He-111, Junkersi Ju-88 in Dornierji Do-17. Medtem, ko so se Nemški lovci Bf-109 in Bf-110 ukvarjali z spitfireji, so hawker huricani sestreljevali nemške bombnike. Do konca oktobra 1940, ko se je Bitka za Britanijo končala, so Angleži izgubili 900 letal, Nemci pa še enkrat toliko.

Angleži pa se niso samo branili, so namreč tudi napadali in bombardirali nemška mesta. Spomladi 1940 so Angleži zaradi velikih izgub prekinili dnevna bombardiranja. Bombardirati pa so začeli tudi civilne cilje. Bombniki pa so bili vse prej kot varno mesto, njihove posadke so bile statistično gledano v večji nevarnosti kot ljudje v bombardiranih  mestih. S pomočjo prihajajoče navigacijske opreme pa so tudi bombniki vse bolj točno zadevali svoje cilje. Enega silovitejših bombnih napadov je opravilo 735 bombnikov halifax in lancester, ki so v noči s 27. na 28 julij 1943 na Hamburg odvrgli kar 2564 ton bomb. Ta napad je zahteval preko 40.000 žrtev in je bil do napada na Dresden leta 1945 najsilovitejši. Leta 1942 so Angležem pri bombardiranju nemških mest začeli pomagati tudi Američani. Prevzeli so dnevno bombardiranje in kaj kmalu ugotovili, da je zadeva mnogo bolj nevarna, kot so predvidevali. Njihovi Boeingi B-17 flying fortress in Consolidate B-24 liberatorji so vzletali z angleških in severnoafriških letališč. Prvi so ponesli 2724 kg bomb, kar je

bilo kar pol manj od RAF-ovih lancestrov. Bombnike so na njihovih morilskih letih spremljali lovci Republic P-47 thunderbolt in kasneje tudi North American P-51 mustang. Sloviti nemški general Adolf Galland je v svojih pripovedih izjavil, da se je zavedel dejstvfa, da je za Nemce vojna izgubljena v hipu, ko je nad Berlinom ugledal ameriške lovce. Nemci so bombnike zelo uspešno prestrezali z lovci Messerschmitt Bf-109 in Focke Wulf Fw-190. Luftwaffe je v prvi polovici leta 1944 izgubila polovico lovcev, zavezniki so tako prevzeli nadzor nad evropskim nebom.

Poleg bombnikov so najpomembnejšo vlogo v drugi svetovni vojni odigrali nemški Ju 87B-2 stuka (na začetku vojne), Messerschmitt Bf 109, angleški hurricane IIB in supermarine spitfire, ameriški P-51D mustang, P-38J lightning in P-47 thunderbolt, sovjetski MiG-3 in Yak-9 ter japonski zero. Že od začetka vojne je v ZDA Northrop Grumman razvijal povsem novo obliko letal - leteče krilo, ki pa praktične uporabe ni dočakalo še dolgo let. Danes je eno najbolj prepoznavnih letal prav leteče krilo podjetja Northrop bombnik B-2B.

Vojna bi se vsekakor razvijala drugače, če bi v operativno uporabo prišla letala na reakcijski pogon, katerih začetek sega tik pred začetek druge svetovne vojne. Nemec Hans voh Ohain je namreč izdelal prvi motor na reakcijski pogon in ga vgradil v letalo Heinkel He-178, ki je dosegalo hitrosti do 640 km/h. Sočasno z Ohainom je reakcijski motor razvil tudi Anglež Frank Whittle in ga vgradil v letalo gloster E.28/39. Nemci so svoje prvo letalo na reakcijski pogon messerschmitt Me-262, ki ga je konstruiral  Willy Messerschmitt. dobili v operativno rabo šele julija 1944, na sam potek druge svetovne vojne in neizbežno kapitulacijo Nemčije pa ni imel več vpliva.





Zanimivost:
Zadnji zračni dvoboj med nemškim in zavezniškim letalom se je zgodil v aprilu 1945. Pravzaprav sploh ni šlo za dvoboj, saj sta pilot poročnik Duane Francies in topniški opazovalec poročnik William S. Martin kar s svojima coltoma 45 na tla spravila nemško štorkljo. Vse skupaj se je zgodilo nad bojiščem 9. armade, ko sta letalca s svojim piper cubom »Miss Me« opravljala izvidniški let. Nenadoma sta opazila nemško štorkljo, ki je letela nad krošnjami in se ji približala. Iz razdalje sedmih metrov sta Američana izpraznila svoja colta v nemško letalo. Presenečen nemški pilot sploh ni odreagiral. Gledal je v Američana in nenadoma se je njegovo letalo začelo vrteti. Martin, ki je preko oddajnika poročal o poteku boja je kriknil: »Imava ga, imava ga!« (We got him.) Zaradi razburjenja je govoril tako nerazločno, da je podpolkovnik Israel Washburn v svojem oklepnem vozilu razumel: »Zadeta sva!« (We got hit.) Štorklja je padala in nazadnje treščila na tla, da se je odlomilo krilo. Američana sta pristala na travniku nedaleč stran. Nemška letalca sta skušala uiti vendar zaradi strelne rane, ki jo je dobil opazovalec v nogo nista prišla daleč. Francis je preiskal ranjenega opazovalca in v njegovem škornju našel kroglo colta 45. Obvezal ga je nemški letalec pa se mu je prijazno zahvalil »Hvala, hvala, hvala.« Zadnji zračni dvoboj v drugi svetovni vojni se je končal tako, kakor se je prvi zračni dvoboj v prvi svetovni vojni začel. Brez žrtev in z spoštovanjem nasprotnikovih letalcev, ki so jim pomagali kar sami letalci, ki so jih »sestrelili«.