Enciklopedija

Največja letalska nesreča nad ozemljem Hrvaške.

10.  septembra 1976 sta na deset tisoč metrih višine nad Vrbovcem, ne daleč od Zagreba, ob 11 uri in 14 minut, trčili potniški letali British Airways in Inex-Adria Aviopromet. Letalo Hawker Siddeley Trident 3B British Airways je letalo na progi London/Heathrow – Istanbul, letalo Douglas DC-9-32 Inex-Adria Avioprometa pa je bilo na progi Split – Köln/Bonn.

 

Britansko letalo je zadelo krilo letala DC-9, ki je odpadlo. Prizor je bil apokaliptičen. Deli letala so bili bolj podobni ožgani plastiki, kot pa železu, prtljaga in trupla so bili  razmetani na površini deset kilometrov v širino in 62 v dolžino. Raztreseni so bili po koruznih poljih, gozdovih in dveh vaseh - Gaj, na katero območje so padla trupla in prtljaga z letala Trident in Dvorišta, kamor je padlo letalo DC-9.

Zaradi usodne napake kontrolorja poletov v Zagrebu, 28. letnega Gradimira Tasiča, in posadke obeh letal, je življenje nad Vrbovcem izgubilo 176 ljudi. Mladi kontrolor  zračnega prometa je bil edini na sodišču spoznan za krivega in obsojen na sedem let zapora. Kasneje so mu kazen prepolovili. Kazni pa ni prestal do konca, saj je bil zaradi množične peticije svojih kolegov predčasno izpuščen na svobodo. V času nesreče je bila zagrebška kontrolo poletov prezaposlena. Tasič je bil ta dan tretji po vrsti v izmeni, ki je delala po 12 ur.

 

Strokovnjaki so kasneje ugotovili, da bi se tragediji izognili le za tri stotinke sekunde.

Skrivnost poleta JP550

Britansko letalo Trident Three G-AWZT, na letu št. BE476, je vzletelo z londonskega letališča Heathrow ob osmi uri in 32 minut. Običajni polet proti Turčiji je potekal preko zahodne Evrope in območja nekdanje Jugoslavije. V hrvaški zračni prostor je letalo priletelo štiri minute po 10 uri in se javilo kontroli zračnega prometa. Po oddaji osnovnih podatkov o višini leta na 330 (približno 10.000 metrov), je Trident nadaljeval polet brez stika s kontrolo letenja, saj ta ni bil več potreben.

Nekoliko prej je z letališča Split poletelo jugoslovansko letalo DC-9-32 YU-AJR,  na letu št. JP550, in se povzpelo v smeri Kostajnice. Letalo je upravljal pilot Jože Krumpak.

Ob 10 uri, 14 minut in 38 sekund so kontrolorji zračnega prometa izgubili stik z obema letaloma. Zgodila se je strašna nesreča takrat dveh najsodobnejših letal. V letalu DC-9-32 je bilo 108 potnikov,  večina turistov iz Zahodne Nemčije. Letalo DC-9 je z zadnjimi petimi metri levega  krila udarilo direktno v kokpit britanskega letala Trident, v katerem je bilo 54 turških potnikov. Potem sta obe letali padli proti zemlji. Deli letal so ležali v krogu sedmih  kilometrov. Krivda za nesrečo se je mesece dokazovala in na koncu pripisala zagrebški kontroli letenja. Ta je dovolila, da ste se letali znašli na isti višini in trčili vodoravno.

Nesreča, ki je nastala pri hitrosti letal 900 kilometrov na uro najbolje opisuje dejstvo, da so deli letala ležali med Vrbovcem in Križevci. Domačini vasi Gaj in Dvorišta se še danes spominjajo tega groznega dneva. Po nesreči so v vas prišli policisti in vojaki, bilo je obsedeno stanje. Trupla, kovčki, deli letala, jedilni pribori, stvari iz letala – vse je ležalo razmetano po strehah hiš in okolici. Trupla potnikov so bila razkosana.

»Bilo je nekaj najstrašnejšega, kar sem videl v svojem življenju,« se spominja prostovoljni gasilec Franjo Fabijanec. »Petdeset vaščanov je bilo v pomoč reševalcem in so ves teden po nesreči zbirali umrle in njihove stvari. To ni mogel delati vsakdo. Dali so nam sendviče in žganje, da smo lahko lažje zbirali vsa ta trupla. Tukaj na travnik je padlo dekle, ki je v nesreči ostala cela. Mladi so potem na to mesto prinesli cvetje in sveče. Vzdušje je bilo grozno,« še pove Franjo.

Gašenje požara

»Takšnega zla nisem nikoli videl! Ravno na mojo zemljo je padlo več mrtvih, med njimi tudi kapetan in stevardesa. Kovček s knjigami je padel tik ob hiši. Skoraj cela vas je bila prekrita,« pravi Valent. V vasi Gaj so še leta kasneje govorili o tem groznem dogodku. Nekateri domačini so mesece po tragediji v strahu hodili na polja, da ne bi kje naleteli na ostanke človeških teles.

Sedem kilometrov naprej se je zrušil in zagorel jugoslovanski DC-9. Osem minut po padcu letala so na kraj zrušenja prišli lokalni gasilci in kasneje gasilci iz Zagreba. Šele po osmih urah so lokalizirali ogenj. Večina trupel potnikov in stvari je zgorelo, zato je bilo kasneje težko narediti njihovo identifikacijo.

Preiskavo na terenu je vodil prof. dr. Zdravko Bukljaš, predavatelj na Fakulteti prometnih znanosti v Zagrebu in specialist za prometno-tehnična strokovna znanja v takratnem sekretariatu za notranje zadeve. Spominja se: »Bilo je grozno. Najprej smo morali prešteti vse dele teles, da smo tako določili številčno stanje potnikov v letalih. Organiziral sem obsežno iskanje na terenu. Sama preiskava je trajala dva meseca. Z izvedenci smo ugotovili, da sta bili obe letali v zraku v vodoravnem položaju. To je bil zelo pomemben podatek glede na to, da je večina trdila, da je bil jugoslovanski  DC-9 v fazi vzpenjanja v času udarca. Kasneje smo rekonstruirali celotno situacijo. V hangarju zagrebškega letališča smo sestavili preostale dele letala Trident.«

Usodna napaka zagrebške kontrole zračnega prometa je bilo pomanjkanje komunikacije med kontrolorji. Preiskava je bila osredotočena na mladega, takrat 28-letnega kontrolorja Gradimirja Tasiča, ki je na dan nesreče delal tretji zaporedni dan po 12 ur na dan. Za neopremljeno zagrebško kontrolo letenja je bilo običajno. Zagrebški center je bil eden izmed najbolj obremenjenih centrov kontrole zračnega prometa v Evropi. S premalo ljudi so morali spremljati približno 760.000 letal na leto. Tasič je bil pomočnik kontrolorju Mladenu Hochbergju, ki je nadziral letala v zgornjem sektorju, na najvišjih nadmorskih višinah. Tasič je tako stopil v stik z britanskim letalom medtem, ko je bila Hochberger kratkotrajno odsoten.

 

Jugoslovansko letalo, ki je letelo v srednjem sektorju je nadzoroval Bojan Erjavec s pomočnikom Gradimirjem Pelinom. Ko je slovenski kapetan Jože Krumpak zaprosil za dovoljenje, da se povzpnejo na višji višino, je moral pridobiti odobritev Hochbergerja ali Tasiča. Tasič je bil zaseden v pogovoru z drugim letalom. Bojan Erjavec se je zato odločil in osebno pristopil k njemu, ga potrepljal po rami in mu na monitorju pokazal piko - jugoslovansko letalo. Z gesto je zahteval, da mu Tasič potrdi vzpenjanje letala v zgornji sektor. Tasič je napačno razumel in je nestrpno prikimal, kot je kasneje povedal v svojo obrambo. Ta trenutek je odločil o nadaljnji usodi 176 življenj, ki so letela nad Vrbovec.

Usodni nivo 350

Erjavec se je vrnil v svojo mizo in kapetanu Krumpaku odobril dvig na višino 350.  Vendar, da bi prišel na to višino, je moralo njegovo letalo prečkati višino 330, na kateri je letel britanski Trident, ki ga je upravljal kapetan Denis Tann Victor. V zadnjem trenutku je nekdo opazil, da pike na radarskem zaslonu preveč približujeta.  Kontrola letenja je začela panično komunikacijo s kapetanom Krumpakom in mu povedala, da ostane na višini na kateri se nahaja in da preneha z vpenjanjem. Toda bilo je prepozno.

Vseh pet kontrolorjev zračnega prometa je bilo v istem trenutku odstranjenih z dela in kmalu tudi pridržani. Sojeno jim je bilo v procesu desetletja, ki se je začel aprila 1977. Obsojen je bil samo Tasič na sedem let zapora. Kasneje so mu kazen prepolovili. Iz zapora je bil izpuščen predčasno zaradi množične peticije svojih kolegov. Danes je Tasič že pokojni. čŒeprav je bila v javnosti ustvarjena slika, da je Tasič odgovoren za nesrečo, je to daleč od resnice. Resnica je ta, da so bili zagrebški kontrolorji zračnega prometa v tistem času najbolj obremenjeni v Evropi. En človek je delal na treh delovnih mestih, trdijo mednarodne letalske organizacije.  Smrt tujih turistov je pokazala, kaj lahko povzroči varčevanje pri varnosti.

Po tridesetih letih so nesrečo upodobili na filmu.

Nesrečo je videl nemški pilot

Nesrečo, na višini deset kilometrov, je videl samo nemški pilot letala Lufthanse, ki je letel nekaj kilometrov stran. Opazil je ogromen blisk in nato gost dim. Svoje opaženje je takoj sporočil v zagrebški kontrolni center.  To je bilo nekaj minut po tem, ko je  kontrola letenja spoznala usodno napako.

Britansko letalo Trident Three je upravljal 44 letni kapetan Dennis Tann Victor, ki je  več kot dvajset let delal za letalsko družbo Biritish Airways. Letel je skupaj z 29-letnim kopilotom Brianom Edwardom Helm in prvim častnikom, 24-letnim Martinom Finta Honthana. Kabinsko osebje je imelo dve vodji stevardes in štiri stevardese.

Jugoslovansko letalo DC-9 je upravljal kapetan Jože Krumpak, 51-letni izkušen pilot  iz Rogaške Slatine, z več kot 10.000 urami letenja. Z njim je letel še 29-letni kopilot Dušan Ivanuš ter tri stevardese.

Prepis pogovora med pilotom britanskega letala Trident s kontrolnim stolpom v Zagrebu:

10: 4:12 Trident vstopi v hrvaški zračni prostor

BE476: Zagreb, Bealine 476, dober dan!

ZAGREB: Bealine 476, dober dan, nadaljujte

BE476: 476 Celovec na 02, 330 predvidevamo Zagreb 14

ZAGREB: Bealine 476 potrjujem (to je v redu), pokliči me, ko boste prešli Zagreb nivo letenja 330 (kontrolor letalu dodeli identifikacijsko kodo Alfa 2312)

BE476: 2312 prihaja, sem ga vključil.

(To je zadnja komunikacija britanske posadke z zagrebškim kontrolnim stolpom. Posadki se ni bilo več potrebno javljati, kar je običajno za načrtovane polete na običajnih koridorjih leta. Direktni udarec je odtrgal pilotsko kabino deset minut po zadnjem stiku z Zagrebom.)

Letalo Trident je imelo v času trčenja hitrost 889 km/h.

Pod številko JP550 je letalo vzletelo s splitskega letališča ob 09:48. 17 minut kasneje je posadka vzpostavila prvi stik s kontrolo letenja v Zagrebu. Prepis pogovora med pilotom jugoslovanskega letala DC-9 s kontrolnim stolpom v Zagrebu:

9: 54:49

JP550: Dober dan Zagreb, Adria 550.  Prečkamo 130 in se vzpenjamo na  180 v smeri Kostajnica.

ZAGREB: Razumem, odobreno 240, Adria 550.

09: 55:50

ZAGREB: Adria 550, odobreno 260. Sporočite prehod 220 (višina letenja)

09: 56:02

ZAGREB: Adria 550, Zagreb.

JP550: 550, 260 odobreno, pokličemo vas, ko bomo prečkali 240, me slišite?

09: 56:12

ZAGREB: Pokličite nas, ko se boste prečkali 220!

(Po številnih spremembah višine leta je kapetan Krumpak šest minut po 10 uri zaprosil za dvig na večjo višino od dosedanje 260.)

10: 05:57

JP550: Adria 550, letalo izravnano na nivoju letenja 260, čakamo na večjo višino.

ZAGREB: 550, žal 330… e… 310 ni prosta. Se morda lahko povzpnete na višino  350?

JP550: Da, da, z veseljem!

(Potem je prišlo do usodne napake v komunikaciji med Bojanom Erjavec in Gradimirjem Tasičem)

10: 07:40

ZAGREB: Adria 550, odobren nivo letenja 350

JP550: Hvala, vzpenjamo se na 350!

(Sledi vrsto pregledov tehničnih parametrov višine. Ob 10:14 kontrolorji na zaslonu radarja opazijo točki, ki se približujeta. V kontrolnem stolpu je nastala panika.)

10: 14:14

ZAGREB: Kakšna je vaša trenutna višina leta?

JP550: 327

ZAGREB: (jecljanje) ... e ... zadržite letalo na tej višini!

JP550: Na kateri višini?

ZAGREB: Na kateri ste sedaj v vzpenjanju! E... pred sabo imate letalo na is….(nerazumljivo), 335 od leve proti desni!

JP550: O.K., ostajamo točno na 330.

(To je bilo zadnje sporočilo jugoslovanskega letala DC-9 zagrebški kontroli letenja.)

 

Od višine leta 327 je minilo 12 sekund, dokler je posadka dojela, da mora ohraniti svojo sedanjo višino. V teh 12 sekund se je letalo povzpelo za 150 metrov in doseglo višino 32.850 čevljev. V naslednjih 9 sekundah, ko je posadka kontroli sporočila "O.K., ostajamo točno na 330." se je letalo povzpelo še za naslednjih 100 metrov in doseglo višino 32. 950 čevljev (330).

Zapisovalnik podatkov o letu (črna skrinjica) je zabeležil, da je bilo letalo pred trčenjem v vodoravnem letu s hitrostjo 861 km/h in na višini leta 330, 10.000 metrov.

Besedilo: Franci Jeraj

Vir: Revija Letalo