Z veseljem sporočamo, da je v Park vojaške zgodovine Pivka končno prispelo letalo Orel (IAR-93 Vultur), donacija romunske vlade. Po razrešitvi vseh administrativnih zapletov je bila v sredo, 28. maja, v letalski bazi v Turdi izvedena svečana primopredaja, potem pa je bilo letalo razdrto za transport (odstranjena krila in rep) ter naloženo na dva tovornjaka za prevoz izrednih tovorov. Fotogalerija FB
Začelo se je s prijateljskim srečanjem vodstev dveh sorodnih organizacij – romunske organizacije ARPIA (Asociatia Romana pentru Propaganda si Istoria Aeronauticii – Romunsko združenje za propagando in zgodovino letalstva) z njenim predsednikom, upokojenim generalpolkovnikom romunskega vojaškega letalstva Iosifom Rusom na čelu in našega Društva vojaških pilotov vseh rodov in ljubiteljev vojaškega letalstva SLO AIR FORCE, pod vodstvom njenega predsednika, upokojenega kapitana potniškega letalstva Draga Gabriela. V slovenski delegaciji, ki se je 6. junija 2011 sestala v Vopovljah sta bila še člana IO SLO AIRFORCE Adi Kužnik in Jože Konda, upokojeni brigadir Slovenske vojske, ki med drugim skrbi tudi za koordinacijo dela med Zvezo slovenskih častnikov in našim društvom. Šele z njim je generalpolkovnik Iosif Rus dobil tudi po vojaškem činu primernega sogovornika.
Romunska delegacija je bila na poti v Torino na sestanek Evropskega partnerstva organizacij vojaškega letalstva (EPAA), organizacije, v kateri ima status opazovalca tudi naše društvo.
Romuni so na dolgi poti do Torina sklenili prenočiti v Vopovljah blizu Cerkelj na Gorenjskem in so se ob tej priložnosti želeli srečati s slovenskimi kolegi, ki so bili v tistih dneh prav tako namenjeni v Torino na isti sestanek.
Vopovlje 06.06.2011 – od leve proti desni Adi Kužnik, Jože Konda Drago Gabriel in Iosif Rus
Ljudi, ki jim je skupna ljubezen do letalstva običajno ni treba posebej siliti k pogovoru. O čem bo tekel pogovor je tudi že v naprej jasno. Beseda je hitro stekla in seveda smo se morali slej ko prej dotakniti tudi teme, ki je bila v 70-tih letih prejšnjega stoletja skupna Jugoslaviji in Romuniji: projekta YUROM ali skupni izdelavi letala J-22/IAR 93 – Orel.
Med našimi člani jih je kar nekaj, ki so z njim leteli.
Potožili smo, da zdaj v Sloveniji ni več nobenega primerka, niti v muzeju ne… .
V tistem trenutku se je rodila zamisel, ki sta jo Iosif Rus in Jože Konda zgrabila čvrsto v svoje roke in pričelo se je vrteti kolesje zapletene organizacije in številnih povezav med ljudmi, ki se dotlej niso poznali.
Naloga je bila na videz dokaj preprosta: v Romuniji najti Orla, ga obnoviti, pripeljati v Slovenijo in zanj poiskati primeren prostor, kjer bo na ogled javnosti.
Če bi želel podrobno opisati kaj vse se je potem v dobrem letu dni dogajalo in kdo vse je žrtvoval svoj prosti čas in denar, bi porabil odločno preveč prostora.
Med drugim sta bili potrebni dve potovanji naših ljudi v Romunijo. Prvo v začetku marca in drugo v začetku septembra 2012. V delegacijo, ki je s slovenske strani vodila celotno zadevo so se poleg Jožeta Konde vključili še upokojeni brigadir Jožef Žunkovič, sekretar našega Društva, Miran Terčič, upokojeni major letalstva, mag. Matjaž Ravbar iz Vojaškega muzeja SV in upokojeni polkovnik letalstva Zvonko Knaflič, ki je v svojo knjižico letenja poleg drugih letal vpisal tudi Orla in ima na to letalo še posebej živahne spomine.
Kako mu jo je skoraj novo letalo s komaj 50 urami letenja med preizkusnim poletom pri pristanku na letališču v Cerkljah nekoč zagodlo ker se mu ni hotelo zakleniti podvozje in kako ga je vrhunsko usposobljenemu pilotu uspelo rešiti, namesto da bi s padalom raje reševal sebe je seveda druga zgodba, ki nam jo bo moral Zvonko Knaflič enkrat podrobneje opisati.
Romuni so na dolgi poti do Torina sklenili prenočiti v Vopovljah blizu Cerkelj na Gorenjskem in so se ob tej priložnosti želeli srečati s slovenskimi kolegi, ki so bili v tistih dneh prav tako namenjeni v Torino na isti sestanek.
Vopovlje 06.06.2011 – od leve proti desni Adi Kužnik, Jože Konda Drago Gabriel in Iosif Rus
Ljudi, ki jim je skupna ljubezen do letalstva običajno ni treba posebej siliti k pogovoru. O čem bo tekel pogovor je tudi že v naprej jasno. Beseda je hitro stekla in seveda smo se morali slej ko prej dotakniti tudi teme, ki je bila v 70-tih letih prejšnjega stoletja skupna Jugoslaviji in Romuniji: projekta YUROM ali skupni izdelavi letala J-22/IAR 93 – Orel.
Med našimi člani jih je kar nekaj, ki so z njim leteli.
Potožili smo, da zdaj v Sloveniji ni več nobenega primerka, niti v muzeju ne… .
V tistem trenutku se je rodila zamisel, ki sta jo Iosif Rus in Jože Konda zgrabila čvrsto v svoje roke in pričelo se je vrteti kolesje zapletene organizacije in številnih povezav med ljudmi, ki se dotlej niso poznali.
Naloga je bila na videz dokaj preprosta: v Romuniji najti Orla, ga obnoviti, pripeljati v Slovenijo in zanj poiskati primeren prostor, kjer bo na ogled javnosti.
Če bi želel podrobno opisati kaj vse se je potem v dobrem letu dni dogajalo in kdo vse je žrtvoval svoj prosti čas in denar, bi porabil odločno preveč prostora.
Med drugim sta bili potrebni dve potovanji naših ljudi v Romunijo. Prvo v začetku marca in drugo v začetku septembra 2012. V delegacijo, ki je s slovenske strani vodila celotno zadevo so se poleg Jožeta Konde vključili še upokojeni brigadir Jožef Žunkovič, sekretar našega Društva, Miran Terčič, upokojeni major letalstva, mag. Matjaž Ravbar iz Vojaškega muzeja SV in upokojeni polkovnik letalstva Zvonko Knaflič, ki je v svojo knjižico letenja poleg drugih letal vpisal tudi Orla in ima na to letalo še posebej živahne spomine.
Kako mu jo je skoraj novo letalo s komaj 50 urami letenja med preizkusnim poletom pri pristanku na letališču v Cerkljah nekoč zagodlo ker se mu ni hotelo zakleniti podvozje in kako ga je vrhunsko usposobljenemu pilotu uspelo rešiti, namesto da bi s padalom raje reševal sebe je seveda druga zgodba, ki nam jo bo moral Zvonko Knaflič enkrat podrobneje opisati.
Dokaj žalostna podoba ''našega'' Orla v začetku
Vsa prizadevanja številnih ljudi in organizacij na romunski in slovenski strani so obrodila prve sadove in v začetku januarja 2012 je romunska vlada dala soglasje, da se Orla številka 206 lahko podari Republiki Sloveniji. Zadeva se je torej z meddruštvene povzpela na meddržavno raven ob podpori in sodelovanju Ministrstev za obrambo in zunanje zadeve obeh držav, Zveze slovenskih častnikov in številnih drugih organizacij.
Pri sami organizaciji obnove in njenem financiranju sta nesebično sodelovala tudi Marko Simič, predsednik Poslovnega kluba Triglav-Carpati ter Adrian Tiron, direktor turistične organizacije in nekdanji častnik romunske vojne mornarice.
Vsa prizadevanja številnih ljudi in organizacij na romunski in slovenski strani so obrodila prve sadove in v začetku januarja 2012 je romunska vlada dala soglasje, da se Orla številka 206 lahko podari Republiki Sloveniji. Zadeva se je torej z meddruštvene povzpela na meddržavno raven ob podpori in sodelovanju Ministrstev za obrambo in zunanje zadeve obeh držav, Zveze slovenskih častnikov in številnih drugih organizacij.
Pri sami organizaciji obnove in njenem financiranju sta nesebično sodelovala tudi Marko Simič, predsednik Poslovnega kluba Triglav-Carpati ter Adrian Tiron, direktor turistične organizacije in nekdanji častnik romunske vojne mornarice.
Isto letalo po obnovi v hangarju na vojaškem letališču v Cluju
Ob koncu avgusta 2012 je obnovljeno letalo že čakalo na prevoz v novo domovino. Sprejeta je bila odločitev, da bo razstavljeno v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Prevoz naj bi potekal z dvema kamionoma v organizaciji in za račun podjetja CEM-TIR S.r.l. Gorizia gospoda Silvana Corniallija in gospe Martine Winkler, ki sta kot pomembna donatorja že poskrbela za prevoz drugega pomembnega eksponata v Parku vojaške zgodovine - podmornice P-913.
Letalo naj bi naložili na vozili, ki sta medtem že prispeli v Cluj 11. septembra. Tedaj pa je prišlo do zapleta. V aprilu 2012 je po izglasovani nezaupnici padla romunska vlada. Nekdo v novi vladi pa je nenadoma ugotovil, da je dajanje daril vrednih ''nekaj milijonov evrov'' koruptivno dejanje, ki nikakor ni v skladu z novim Zakonom o preprečevanju korupcije.
Še pogled od spredaj
Romunsko Ministrstvo za pravosodje je moralo zadevo temeljito pretehtati in spet je bila potrebna pomoč številnih ljudi, ki so z argumenti, da tisti kup na eni od zgornjih slik pač ni vreden nekaj milijonov evrov in, da so obnovo financirali sponzorji in donatorji, prepričali oblasti, da ne gre za korupcijo. Končno soglasje pričakujemo v kratkem.
Romunsko Ministrstvo za pravosodje je moralo zadevo temeljito pretehtati in spet je bila potrebna pomoč številnih ljudi, ki so z argumenti, da tisti kup na eni od zgornjih slik pač ni vreden nekaj milijonov evrov in, da so obnovo financirali sponzorji in donatorji, prepričali oblasti, da ne gre za korupcijo. Končno soglasje pričakujemo v kratkem.
Kabina letala, opremljena z vsemi instrumenti
Na koncu morda še beseda ali dve o videzu samega letala. Kar nekaj članov Društva ima pomisleke, ker je letalo pobarvano v romunski barvni shemi. Bolj domača bi jim bila različica, ki smo jo videvali na nebu nekdanje Jugoslavije in, ki se je od romunske nekoliko razlikovala tudi po opremi. Vsi, ki so leteli na tem letalu to sicer natanko vedo, vendar pa so v primerjavi s številnim občinstvom, ki si ga bo lahko ogledalo v Pivki v izraziti manjšini. V resnici moramo v tem primeru upoštevati starodavno pravilo, da se podarjenemu konju ne gleda na zobe. Hkrati pa zgolj zaradi videza ne gre omalovaževati izjemnih naporov in zaslug vseh dobronamernih ljudi na romunski in slovenski strani, ki so si prizadevali za uresničitev tega projekta. Prepričan sem, da smo jim za izkazano skrb za našo – tokrat skupno z Romuni – tehnično in vojaško dediščino dolžni iskreno zahvalo.
Na koncu morda še beseda ali dve o videzu samega letala. Kar nekaj članov Društva ima pomisleke, ker je letalo pobarvano v romunski barvni shemi. Bolj domača bi jim bila različica, ki smo jo videvali na nebu nekdanje Jugoslavije in, ki se je od romunske nekoliko razlikovala tudi po opremi. Vsi, ki so leteli na tem letalu to sicer natanko vedo, vendar pa so v primerjavi s številnim občinstvom, ki si ga bo lahko ogledalo v Pivki v izraziti manjšini. V resnici moramo v tem primeru upoštevati starodavno pravilo, da se podarjenemu konju ne gleda na zobe. Hkrati pa zgolj zaradi videza ne gre omalovaževati izjemnih naporov in zaslug vseh dobronamernih ljudi na romunski in slovenski strani, ki so si prizadevali za uresničitev tega projekta. Prepričan sem, da smo jim za izkazano skrb za našo – tokrat skupno z Romuni – tehnično in vojaško dediščino dolžni iskreno zahvalo.
Zvonko Knaflič obuja spomine
Besedilo in fotografije: Adi Kužnik, pilot in člani delegacije
Predsednik društva Slovenskih vojaških pilotov vseh generacij
In prijateljev vojaškega letalstva
AOPA 05955844
Besedilo in fotografije: Adi Kužnik, pilot in člani delegacije
Predsednik društva Slovenskih vojaških pilotov vseh generacij
In prijateljev vojaškega letalstva
AOPA 05955844
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com