Enciklopedija

Ljubljanska letalska stotnija

Prva letalska enota nove države ustavljena na domačih tleh je bila ljubljanska letalska stotinja. Letala so prvič poletela v boje za severno mejo, saj je nemški občinski svet sklenil mesto Maribor priključiti Nemški republiki Avstriji. Letala so pilotirali letalci - prostovoljci, ki so imeli bogate izkušnje, brezhibno zagotavljanje letal pa so zagotavljali mehaniki in drugo osebje. 

Letalska stotinja je skupaj merila nekaj več kot 150 kvadratnih metrov. Na teh površinah so si uredili pisarne, delavnice, orodjarno in skladišče rezervnih delov ter drugega pribora. V delavnicah so popravljali in sestavljali letala, letalske motorje in pribor. V delavnici je omenjeno delo opravljalo okoli 20 ljudi. Delo je bilo zelo težavno, saj je primanjkovalo orodja in rezervnih delov. Prav tako pa si pri montiranju motorjev niso mogli pomagati z dvigali. Delo je bilo kot omenjeno zelo težavno, a ekipi je uspelo pripraviti vsa letala za polete in boje. S prizadevnim delom so si utirali pot proti večji delavnici in celo letalski tovarni za kar se je ogrel tudi inženir Stanko Bloudek s svojimi možmi. Zamisli so zaradi pomanjkanja denarja kmalu padle v vodo. Delavnico so leta 1924 preselili v Novi Sad, stotinjo pa razpustili.

Mariborska letalska stotnija

Avstro-ogrska letalska stotnija v Mariboru je takoj ob koncu vojne razpadla. Uporabna letala so odpeljali, neuporabna pa so uničili. Od oktobra do novembra leta 1918 se je na železniških postajah na Teznem in koroškem kolodvoru nabralo veliko letalskega materiala, ki je bil pripravljen za transport proti bojišču. Rudolf Maister in njegovi možje so takoj ukrepali in vagone z materialom zadržalo na mariborskih postajah in jih zastražilo. Medtem je vodstvo mariborskega letališča prevzel Emil Grizold. Zavedal se je, da se more letalstvo čim hitreje pripraviti na boje, zato je začel material zbirati na letališču v Mariboru in okolici ter ga začel pošiljati v Ljubljano.

Zaradi zapletov na Koroškem so v Ljubljani sklenili ustanoviti letalsko enoto v Mariboru. Odločitev je bila pričakovana, saj so bili pozimi preleti Karavank proti Koroški z ljubljanskega letališča zelo tvegani in težavni. Prav tako pa je bilo ljubljansko letališče predaleč od Maribora, še bolj pa od Prekmurja in ni bilo primerno za letalske akcije na tem področju.

Decembra 1918 je Grizolda na njegovem položaju zamenjal Mihajlo Dorčić. Po tem so preuredili tri manjše hangarje in barake na vojaškem vadbišču. Z železniških postaj so pripeljali razstavljena letala, ki so jih Madžari želeli za svoja. Med letali so bili štirje veliki brandenburgi z motorji benz vsak z močjo 250 KM in štirje uci z motorji hiero. Za novoustanovljeno letalsko enoto je bila to seveda izjemna pridobitev. Vendar je na letališču v tistem času primanjkovalo strokovno usposobljenega kadra, zato je bilo sestavljanje letal in priprava na let počasna.

Kot prvi je bil sestavljen veliki brandenburg serije 169 za bombardiranje in opazovalno službo. Poskusni polet je opravil narednik pilot Ljudevit Jureš 14. decembra skupaj z Emilom Grizoldom. Naslednji dan so v mestu proslavili osvoboditev, slavju pa so se pridružili tudi letalci. Z letalom nad mestom so v meščanih izzvali strah, saj so bili prepričani, da jih napada nasprotnikovo letalo. Zato so letalo opremili s slovensko zastavo in ponosno krožili nad mestom. Prihajajoča se huda zima je letalski enoti preprečila nadaljnje polete.