Presenečenje je ena najbolj zaželenih in najučinkovitejših prvin vojskovanja. Dobro premišljen in močan udarec na mesto, kjer nasprotnik tega ne pričakuje, vedno prinese dobre rezultate in lahko celo obrne potek boja. Ni zaman že Sun cu v svojem delu Umetnost vojne zapisal, da »močno se zavaruj tam, kjer pričakuješ napad. Še močneje se zavaruj tam, kjer ga sploh ne pričakuješ, in nikoli ne boš presenečen«.

Vojaške enote, ki so zmožne takih presenečenj, so redka vojna dobrina. Padalci so ljudje, ki s pomočjo letal, helikopterjev, navadnih in jadralnih padal hitro ter neslišno doskočijo skoraj kamorkoli v sovražnikovo zaledje, kjer nato izvajajo diverzantske akcije, izvidovanja, reševanja in podobno. Zaradi svoje sposobnosti tihega vrivanja, presenečenja in napadov na najbolj ranljiva mesta so padalci v komaj sto letih obstoja hitro postali cenjena in spoštovana vojaška enota.

Takoj na začetku moramo ločiti dva pojma, in sicer padalci ter zračna pehota. Pehota se na bojišče pripelje z letali ali helikopterji, ki morajo najprej pristati, šele nato se vojaki in oprema lahko izkrcajo. Padalci po drugi strani izskočijo iz letala ali helikopterja, medtem ko so ti še v zraku, nato pa se s pomočjo navadnih ali jadralnih padal spustijo na tla. Osnovna značilnost obeh enot je, da se vrineta na bojišče tako hitro in tiho, da nasprotnik načeloma nima časa organizirati spodobne obrambe. Seveda ta taktična prednost ne traja dolgo, tako da so te enote močno odvisne od drugih enot na tleh in od njihovega napredka ali pa se morajo umakniti na varen kraj in počakati na transport nazaj na svojo stran. Možnosti preživetja padalcev na bojnih misijah vsaka vojska rešuje po svoje, skoraj vedno pa morajo padalci opraviti naporno urjenje, ki pogosto spominja na urjenje specialnih enot. S  pojavom zmogljivejših letal in minituarizacijo opreme so se padalci začeli opremljati tudi s protitankovsko, protiletalsko in artilerijsko opremo, ponekod pa celo z lahkimi oklepnimi vozili.

Zamisel o zračnih bojevnikih stara več desetletij
Zamisel o tako imenovanih zračnih bojevnikih je stara več desetletij. Prvič jo je ubesedil Benjamin Franklin, ki je že leta 1784 izjavil: »Kje je princ, ki si lahko privošči vojsko deset tisočih mož, ki bi se spustili iz oblakov in prizadejali nasprotniku neomejeno škode, preden bi ta uspel zbrati dovolj veliko silo za protinapad?« Franklin ni ostal le pri besedah, temveč je tudi snoval prva, precej preprosta in groba padala za svoje zračne bojevnike, vendar je pri tem tudi ostalo. Prvi nekoliko sodobni poskusi zračnih desantov so se zgodili leta 1918, ob koncu prve svetovne vojne. Ameriški brigadni general Billy Mitchell je zasnoval načrt, s katerim bi nekatere enote prve pehotne divizije z letali spustili v zaledje nemških enot, v bližino reke Metz. Enote prve pehotne divizije bi se prej izurile v osnovah padalstva, spustili pa bi jih iz posebej predelanih bombnikov. Padalci bi v zaledju ustvarili zmedo, medtem ko bi zavezniške sile izkoristile ta trenutek in s čelnim prebojem vrgle Nemce z njihovih položajev. Operacija je bila predvidena za februar 1919, vendar se je vojna prej končala. Prvi resnični padalski spust so novembra 1927 izvedli, zanimivo, Italijani. V naslednjih nekaj letih so izurili več padalskih bataljonov, iz katerih sta nastali elitni diviziji, imenovani Folgore in Nembo. čŒeprav sta se diviziji še kar dobro borili v drugi svetovni vojni, pa ju niso nikoli uporabili za zračne desante. Nekaj posameznikov iz italijanskih zračnih enot je sicer sodelovalo v desantu specialnih sil v severni Afriki leta 1943, ko so te poskušale uničiti ameriška letala na enem izmed tamkajšnjih oporišč. Okoli leta 1927 je tudi Sovjetska zveza začela razmišljati o padalskih enotah, vendar si je kot končni cilj določila spuščanje ne le ljudi, temveč tudi vozil in celo lahkih tankov. V ta namen so bili ustanovljeni trenažni centri po vsej državi in tako je Rusija v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja premogla največjo padalsko silo na svetu. Na vojaških manevrih leta 1935, ko so prisostvovali tudi nekateri tuji opazovalci, se je iz letal spustila cela četa. Ena izmed opazovalk tega, za tiste čase herojskega podviga je bila tudi Nemčija. Že leto pozneje je major F. W. Immans dobil ukaz, da ustanovi padalsko šolo, za uporabo pa je dobil predelane bombnike junkers Ju 52. V istem času so začele padalske enote ustanavljati tudi Japonska, Francija in Poljska. V drugi svetovni vojni so bili padalci uporabljeni v več operacijah na obeh straneh, ponekod z dobrimi rezultati, ponekod pa s slabimi. Za največji neuspeh se šteje nemški zračni desant na Kreto, ki sicer še danes velja za enega največjih desantov v zgodovini. Zavezniki so namreč s pomočjo dešifrirnega stroja Ultra prestregli in razvozlali nemške načrte, nato pa so nemške padalce pričakali na njihovih pristajalnih mestih in jim prizadejali tako hude izgube, da je Hitler nemudoma prepovedal vse večje padalske akcije. V nasprotju s Hitlerjem so bili zavezniški generali navdušeni nad uporabnostjo in delovanjem nemških padalskih sil na Kreti (zaradi zanimive spremembe dogodkov in velikega napora nemških sil so Kreto vseeno prevzeli Nemci), zaradi česar so začeli pospešeno ustanavljati nove padalske šole in uriti čedalje več zračnih bojevnikov. Ti so že med drugo svetovno vojno veliko prispevali v mnogih znanih operacijah, in sicer dan D (invazija v Normandijo), operacije Market Garden, Repulse, Varsity in še nekaj drugih, nato pa v korejski vojni, Vietnamu, krizi v Suezu, indo-pakistanskih vojnah, invazijah na Panamo in Grenado ter še kje. V novejšem času so padalske enote izvajale pomembne operacije v tretji balkanski vojni, vojni na Kosovu, leta 2001 v operaciji Enduring Freedom in leta 2003 v invaziji na Irak.

Ruski padalci
Ruski padalci se s kratico imenujejo VDV (vazdušnoj desantije vojska). Sovjetska zveza je v prejšnjemu stoletju dolgo vzdrževala največjo padalsko silo na svetu, kar pa se je po razpadu SZ močno spremenilo. Od prejšnjih kar sedmih padalskih divizij so danes operativne le štiri, poleg tega pa še trenažni center v velikosti brigade. Obstajata sicer še dve padalski brigadi, ena v sibirskem in ena v severnokavkaškem vojaškem okolišu, vendar sta označeni kot pehotni brigadi in odgovarjata lokalnim vojaškim oblastem. Ruske padalske enote imajo v nasprotju z drugimi veliko posebnost, in sicer je vsaka divizija VDV opremljena z bojnimi vozili pehote, oklepnimi vozili, artilerijo, proletalskimi topovi, tovornjaki in terenskim  vozili. Zaradi te opreme so ruski padalci najhitrejša in najmočneje opremljena ter oborožena padalska sila na svetu. Vsaki diviziji VDV je zagotovljeno dovolj transportnih letal, da se izvede premik celotne divizije v le treh poletih. Oklepna vozila padalskih divizij so skrbno izbrana glede na dimenzije, težo in mobilnost, pri čemer prednjačijo vozila iz družine BMD. V vseh padalskih enotah uporabljajo več kot 1800 oklepnih bojnih vozil, od teh je večina BMD-1 in BMD-2, približno 100 novejših BMD-3 in po nekaterih trditvah iz ruske vojske tudi več kot 100 sodobnih BMD-4. Ta vozila imajo bojno težo približno 12 ton, oborožena pa so s topovi 30 mm in mitraljezi 7,62 mm. Vsa vozila so tudi amfibijska, pri čemer se v vodi premikajo s hitrostjo 10 km/h. Posamezna vozila so lahko predelana ali dodatno opremljena, da lahko služijo za posebna bojna, reševalna, bolničarska, komunikacijska in druga delovanja. Druga vozila, ki so na voljo ruskim  padalcem, so samohodna artilerija ASU-57 in ASU-85, samohodni minomet 120 mm 2S9 anona, samohodni top 125 mm 2s25 »sprut«, vlečni top havbica 122 mm 2A18 »D-30«, protiletalski dvocevni top 23 mm ZU-23-2, ki je prav tako uporaben proti živi sili ali lažjim oklepnim vozilom in ki je montiran na podvozje lahkega tanka PT-76 ali pa se ga vleče s tovornjakom ali terenskim vozilom. Ta vozila, razen topa havbice, so prav tako amfibijska. Poleg tega imajo ruski padalci na voljo še številne tovornjake in terenska vozila, največ ural, GAZ, KamAZ in UAZ.

Kitajske padalske enote
Kitajci so svoje padalske enote ustanovili precej pozno, šele leta 1950. Osnova je bila elitna 1. brigada marincev iz tretje armade. V naslednjem desetletju se je ta padalska enota večkrat preimenovala, selila okoli po Kitajski in doživljala vedno nove reforme in razvrščanja, dokler je končno niso poimenovali 15. zračna četa z oporiščem v kitajski pokrajini Henan. Trenutno so operativne tri divizije padalcev, pri čemer ima ena divizija približno 11.000 mož. Kitajska namerava skupno število vseh padalcev še povečati, vendar ima že zdaj težave s prevozom. Kitajski padalci imajo namreč tako kot ruski v diviziji poleg lastne oborožitve in opreme tudi lahka oklepna vozila BMD-3, samohodne minomete 2S9, veliko terenskih vozil BJ212 z netrzajnimi topovi 105 mm, protitankovske topove type 89 120 mm, večcevne raketomete type 85 107 mm ter minomete nekaterih manjših kalibrov. čŒeprav ima Kitajska veliko transportnih letal IL-76, Yu-8 in Yu-7, ki jim pomagajo še transportni helikopterji MI-17, MI-8, S-70C, Z-8 in Z-9, lahko kljub temu naenkrat premakne le eno divizijo. Na nedavnih vojaških vajah so kitajski padalci dokazali, da lahko posredujejo kjerkoli v širni Kitajski v le 24 urah, pri čemer so množično uporabljali tudi jadralne zmaje. Naborniki se novačijo po vsej Kitajski. Stari morajo biti od 18 do 20 let, pogodbo podpišejo najprej za štiri leta, nato pa lahko ostanejo v službi še šest let. čŒe želijo nadaljevati svoje službovanje, morajo prestati zahtevne preizkuse. Kitajske padalske sile so kljub temu številne in imajo veliko specialnih oddelkov, in sicer strokovnjake za orožje, izvidnike, pehoto, artilerijo, komunikacije, inženirce, RKB-enote, oddelke za transporte itn. Vsi padalci so opremljeni z najboljšo opremo, kamor sodijo prenosne GPS-naprave, nočnogledi, radijske naprave in druge visokotehnološke naprave. Urjenje poteka v različnih koncih Kitajske, različnih okoljih in podnebnih razmerah. Eno izmed takih urjenj na primer poteka v gorah Kunlun na tibetanski planoti Qinghai na nadmorski višini 5000 metrov.

Avstralske padalske sile
Tudi Avstralci so svoje padalske sile začeli ustanavljati takoj po drugi svetovni vojni. Leta 1957 je bila ustanovljena 1. četa avstralske specialne službe, ki je imela na začetku komaj 180 pripadnikov, vendar je že manj kot v desetih letih prerasla v polk. Danes ima ta polk seveda še več pripadnikov, ki so  specializirani za vse vrste specialnega delovanja. Za padalske akcije skrbita 3. in 4. bataljon. Vsi kandidati morajo pred vpisom na tečaj za padalca najprej prestati enomesečne zahtevne psihofizične preizkuse, nato pa jih čaka še šestmesečno urjenje med drugimi pripadniki avstralskih specialnih sil. Šele če kandidat prestane zelo zahtevno urjenje, ga sprejmejo med padalce, pri katerih se dodatno izobražuje v taktikah na ravni odreda, voda in čete, v signaliziranju ter medicinskih, ostrostrelskih in minometnih veščinah, če naštejemo le nekaj. Osip kandidatov je od 70 do 80 odstotkov. Avstralci v nasprotju s Kitajci in Rusi v padalskih enotah nimajo oklepnih vozil ali težke opreme. Oboroženi so z brzostrelkami H & K MP5, jurišnimi puškami M4, mitraljezi FN minimi in FN mag, ostrostrelskimi puškami barret M82, SR-25, SR 98 in QCB 50 ter minometi 81 mm. Avstralski padalci imajo že kar nekaj bojnih izkušenj. Udeležili so se vietnamske vojne in nekaterih humanitarnih operacij, v bližji preteklosti pa smo jih videli v prvi vojni na Irak leta 1991, v Afganistanu leta 2002 in nato spet v Iraku leta 2003. V zadnjem času se tako padalci kot tudi celotna 1. četa vedno več urijo v protiterorističnem bojevanju in delovanju v mestih.

Ameriški padalci
Kakor se za vojaško velesilo spodobi, ima tudi Amerika številčno zelo močne padalske sile. Samo v kopenski vojski obstaja več divizij, med katerimi sta najbolj znani 82. in 101. zračna divizija. V ameriških zračnih silah so tri skupine padalcev, v vojni mornarici ločene enote »zračnih bojevnikov« sicer ni, so pa znane specialne enote SEALS, med drugim tudi izurjeni padalci, pa tudi med ameriškimi marinci so kar tri enote usposobljenih padalcev, od katerih dve služita kot izvidniki. Tudi veliko drugih ameriških specialnih enot, na primer Delta Force in Rangerji, so izurjeni padalci. Zanimivo je, da je za nabornike iz vseh teh različnih vej ameriške vojske le en trenažni center, in sicer vojaška baza Ft. Benning v zvezni državi Georgia. Tečaj padalstva traja tri tedne. Prvi teden naborniki vadijo osnovne padalske veščine in delovanje v letalu, toda le na tleh. Drugi teden izvajajo skoke iz trenažnih stolpov, ki so navadno visoki 150 metrov. Šele tretji teden se naborniki urijo na nebu, kjer morajo uspešno opraviti pet skokov. Ko opravijo tudi to, si pridobijo insignije z značilnimi padalskimi krilci, nato pa se vrnejo v svoje enote. čŒastniki in nekateri drugi, na primer pripadniki specialnih sil, lahko urjenje še nadaljujejo na višji stopnji. V ameriški vojski se morda še najbolje vidi razlika med padalci in zračno pehoto. Padalci vadijo in tudi uporabljajo transportna letala C-130, C-17, casa 212, C-5 in druga, pri čemer izskočijo pri velikih višinah, specialne enote pa skoraj vedno uporabljajo transportne helikopterje CH-47, CH-53, UH-60 in še nekatere druge, iz katerih se izkrcajo na majhnih višinah ali pa jih helikopterji dostavijo na tla, kar je značilnost zračne pehote. Kljub zadostnemu številu transportnih letal ameriški padalci v bojnih operacijah ne uporabljajo lahkih oklepnih vozil in artilerije, kot je to značilno drugje. Vsaka padalska divizija sicer ima v svoji sestavi povprečno kar štiri artilerijske bataljone, vendar je njihova zračna mobilnost zelo vprašljiva. Tak primer je 20. inženirska brigada, ki prav tako sodi k zračnim silam, vendar več podrejenih enot te brigade ni zračno mobilnih, čeprav vse nosijo insignije z napisom airborne, torej zračne sile. Ameriški padalci se tako še vedno uporabljajo kot dobro izurjene, oborožene in zelo mobilne enote, ki doskočijo v sovražnikovo zaledje in opravijo posebne naloge, nato pa jih poberejo druge enote in jih varno spravijo nazaj v domovino. Hitrost in presenečenje sta pogoj, zato bi jih artilerija in oklepne enote ovirale, kar pa še ne pomeni, da so popolnoma brez ognjene podpore. Znana 82. Zračna divizija ima v ta namen precej jurišnih helikopterjev AH-64D apache longbow in UH-60L black hawk.

Vir: Revija Slovenska vojska, Letnik XVI/18 14. november, 2008
Fotografije: Wikipedia