Vojna proti terorizmu in  delovanje z delno urejenih letalskih baz so povzročile problem kako jih uspešno zaščititi. Kako je težko nam dokazuje spopad, ki se je zgodil 14.07.2008 zgodil v afganistanski pokrajini Kunar, ki meji z Pakistanom. Nekaj sto upornikov je napadlo začasno nadzorno točko kjer je bilo 45 ameriških vojakov iz 173. letalske brigade in 25 vojakov afganistanske vojske. Pri tem so imeli Američani največje izgube v zadnjih treh let delovanja v Afganistanu – devet mrtvih in 15 ranjenih.

Ameriški načelnik združenega štaba, admiral Michael Mullen je dejal, da obramba nadzorne točke, ki je bila vzpostavljena samo nekaj dni prej ni bila zagotovljena v popolnosti. Napad je tudi pokazal, kako uporniki v Iraku in Afganistanu odkrivajo in izkoriščajo nasprotnikove slabosti, predvsem v obrambi stacioniranih sil.

Ranljivost vojaškega osebja na asimetrične grožnje je bila v zgodovini že večkrat dokazana. Tako se je 23.10.1983 samomorilec zaletel s kamionom polnim razstreliva v štab (poveljstvo), ameriških marincev, ki so morali vzdrževati mir v uničenem Bejrutu. Pri tem je samo ta napad povzročil 241 smrtnih žrtev. Istočasno so bile napadene tudi francoske oborožene sile, ki so v napadu izgubile 58 vojakov. Po gotovo istem scenariju je 25. 6.1996 kamion napolnjen z eksplozivom eksplodiral na vhodu v vojaški kompleks Khobar (blizu Dhahrana u Savdski Arabiji) in pri tem ubil 20 ljudi, od katerih je bilo 19 pripadnikov ameriškega vojnega letalstva. V tem napadu je bilo še 372 ljudi težje ali lažje ranjenih. Napad bi bil še močnejši, če vhod nebi bil zaščiten z preprekami iz armiranega betona poznanim kot »New Jersey Barries«, ki so teroriste prisilile, da detonirajo kamion 32m pred zgradbo, ki je bila izbrana za cilj. Niso pa bili vsi napadi izvedeni izključno z avto bombami. Enako smrtonosen je bil napad, ki se je zgodil 21.12. 2004, ko je samomorilec, oblečen v uniformo iraške vojske, detoniral eksploziv v trgovini ameriške baze v Iraku. Pri tem je bilo ubitih 14 ameriških vojakov, 5 iraških vojakov in 5 ameriških civilistov, ki so po pogodbi delali v trgovini.

čŒeprav so za javnost manj spektakularni napadi z minometi, raketami in ostrostrelci pa v celoti gledano povzročijo več žrtev. Takšni napadi so prisilili sile, ki delujejo v Iraku in Afganistanu, da posebno pozornost posvetijo zaščiti baz tako, da vojakom omogočijo varno nastanitev in možnost priprav za bojna delovanja. čŒeprav takšni napadi nimajo vedno tragičnih posledic (ranjenci, smrtne žrtve), pa še kako vplivajo na bojno moralo vojakov, ki dobijo občutek, da ni nikjer varnega prostora, kjer se lahko odpočijejo in sprostijo brez nevarnosti pred napadom. Pri tem je zaščita letalskih baz zaradi njihove velikosti, dragih letal, streliva in hitro vnetljivega goriva, posebno pomembna, ker je dovolj samo ena minometna mina, da se povzroči velika škoda.

Zaradi potreb varovanja hitrega odziva na klic, posebno bojnih helikopterjev in helikopterjev za sanitetno oskrbo je nujno vzpostaviti še izpostavljene baze, katerih zaščita je še bolj pomembna. Takšne baze, če tudi samo začasne nadzorne točke, se težko zavarujejo na isti način kot velike baze. čŒeprav so osebe razporejene v bazah dobro izurjene v načinih svojega zavarovanja in zaščite, so vseeno zelo zanimiv cilj za upornike. Zaradi tega so v uporabi najrazličnejše tehnike zaščite, od vsepovsod prisotnih vreč s peskom do najnovejših senzorjev za avtomatsko odkrivanje prisotnosti nasprotnika. čŒe konfiguracija terena dopušča je dobra tudi uporaba ovir in/ali zaves, ki onemogočajo direkten pogled na bazo, zaradi česar se onemogoči direkten ogenj ali navajanje ognja. Za onemogočanje direktnega ognja so dobre tudi razne poti po katerih se onemogoči nenadzorovan pristop do baze. Sestavni del obrambe vsake baze so tudi ovire, ki onemogočajo prodor upornikov v bazo.

Zaradi svoje velikosti, največkrat pa zaradi dolžine vzletno pristajalne steze, pa tudi zaradi potreb varovanja velikega prostora za namestitev letal, se za zaščito letalskih baz najpogosteje uporabljajo senzorji, ki uspešno odkrivajo mogoče napadalce brez obzira na del dneva in vremenske pogoje. Z njihovo uporabo se močno zmanjšuje tudi potrebno število vojakov, ki bi morali varovati tako velik prostor. Tu pa so tudi senzorji za hitro in natančno odkrivanje smeri ognja, predvsem neposrednega. Kot posebno in nevarno orožje za neposredni ogenj so se pokazali minometi 60 in 81/82 mm, ki so dovolj majhni, vendar imajo še dovolj velik domet (posebno pri kalibru 81/82 mm), da omogočajo napad tudi na večje letalske baze.

Ker pa senzorji sami ne morejo delovati proti napadalcem, so potrebne tudi hitre patrulje/interventne ekipe, ki nevtralizirajo nevarnost v neposredni okolici baze. Prednost letalskih baz je v tem, da se zato lahko uporabljajo tudi jurišni helikopterji, v nekaterih primerih pa tudi jurišna letala.

Kadar prihaja do napada iz večje oddaljenosti, mora imeti baza v vsakem trenutku neposreden stik z drugimi štabi (poveljstvi), zaradi koordiniranega delovanja proti napadalcem. Ta koordinacija je potrebna tudi zaradi tega, ker so uporniki oboroženi tudi z lahkim PZO raketnimi sistemi, ki so posebej učinkoviti proti letalom v fazi vzletanja, ko so ta na mali višini in z nizko hitrostjo idealen cilj za te sisteme. Zaradi tega se cona varovanja letalskih baz povečuje na kilometre izven njenih zunanjih mej.

Seveda je izbor načina zaščite in senzorjev odvisen pomembnosti baze in predvidenega časa koriščenja. Ekspedicijske sile, ki bodo na določenem ozemlju določen čas, bodo uporabljale drugačne sisteme zaščite od okupacijskih sil, ki bodo ostale dalj časa. Ekspedicijske sile bodo uporabljale sisteme, ki potrebujejo minimalno logistično podporo za prevoz, postavljanje in za vzdrževanje medtem ko bodo okupacijske sile potrebovale bolj kompleksne sisteme.