Našo najboljšo padalko Ireno Avbelj, ki je že veliko let tudi pripadnica SV, vsi dobro poznamo, saj nas je v preteklih letih navduševala s številnimi odličnimi uvrstitvami na največjih civilnih in vojaških padalskih tekmovanjih. Po več kot 11.000 uspešnih skokih je pri doskoku v figurativnih skokih na lanskem evropskem prvenstvu v Kikindi v Srbiji nesrečno padla, zato je morala za nekaj časa pozabiti na padalska odličja in se sprijazniti, da bo največja zmaga, ko se bo po dolgotrajnem okrevanju in rehabilitaciji spet postavila na noge. Njeno okrevanje smo izkoristili za pogovor, v katerem nam je dala tudi nekaj koristnih nasvetov in napotkov, kako postati padalec, kako trenirati ter okrevati ob poškodbi.

Padalstvo je poseben šport, saj se uvršča v skupino adrenalinskih športov. S padalstvom se lahko začneš ukvarjati pri 16 letih z dovoljenjem staršev oziroma zakonitega zastopnika, samostojno pa pri 18 letih. Pred prvim skokom mora kandidat opraviti zdravniški pregled pri pooblaščenem zdravniku in uspešno opraviti teoretični ter praktični del usposabljanja. Ta športna disciplina zahteva veliko in zbranosti v vsakem trenutku. »Tudi nedoslednosti ne dopušča, « pove Irena Avbelj in dodaja, da je v trenutkih, ko gre kaj narobe, treba v zelo kratkem času pravilno oceniti razmere in ukrepati. Vsi padalci se ves čas pripravljajo za takšne primere. Padalstvo je šport, ki je tudi zelo odvisen od vremenskih razmer. Padalci morajo iz letala vedno videti doskočišče, kar pomeni, da ne smejo skakati nad oblaki. Tudi hitrost vetra je za kraj pristanka predpisana, pri čemer pri skokih na cilj hitrost vetra ne sme presegati 7 m/s. Padalstvo je športna disciplina, ki bi jo težko primerjali s katerimkoli drugim športom, še z jadralnim padalstvom ne, saj ima toliko posebnosti, čeprav se pri obeh uporabljajo padala, ki pa so popolnoma različna.
Na dan izvedejo od šest do osem skokov
Trening padalcev se začne že zjutraj, ko se zberejo na letališču, na katerem skačejo, največkrat na letališču v Lescah. »Pripravimo prostor za zlaganje, na njem razgrnemo platna, pripravimo opremo, in sicer padala, kombinezone, čelade, očala, obutev, rokavice, višinomere ter varnostne naprave, pripravimo doskočišče in merilno napravo za merjenje natančnosti pristajanja in hitrosti ter smeri vetra,« je razložila Irena Avbelj. Nato izpolnijo startno listo, v katero se podpišeta vsak padalec in vodja skokov. Preverijo tudi vremenske razmere, se dogovorijo o vseh podrobnostih in ogrejejo. S pilotom se dogovorijo glede višine in smeri letenja. Namestijo si opremo in še zadnjič pregledajo opremo pred vkrcavanjem v letalo. Na dan opravijo od šest do osem skokov, pri čemer po vsakem doskoku naredijo kratko analizo. Po končanih skokih padala in opremo pospravijo, čaka pa jih še podrobnejša analiza aktivnosti. Poudarek na treningih je predvsem na posameznih delih skoka. Pri skokih na cilj je pomemben predvsem zadnji del skoka, da padalo pripelješ do idealnega položaja in s peto natančno zadeneš merilno napravo. Pri figurativnih skokih, ki

Priprave pred prvim skokom
Da je Irena Avbelj prvič skočila, je preteklo kar veliko časa. Pred prvim skokom je morala uspešno opraviti teoretični in praktični del usposabljanja ter zdravniški pregled »Prvič sem skočila 14. junija 1986. Takrat smo bili nastanjeni na letališču. Zjutraj smo pripravili platna za zlaganje, se ogreli, podpisali startno listo, pripravili opremo, učitelji so nas razvrstili za vrstni red za skakanje, povedali so smer naleta, še enkrat smo ponovili postopke v izrednih primerih in se postavili v vrsto za pregled opreme. Potem smo odkorakali v letalo v nasprotnem vrstnem redu, kot smo iz njega nato skakali. Pri vstopu v letalo so nam na jeklenico, ki je bila napeta po stropu letala AN-2, pripeli vez za avtomatsko odpiranje glavnega padala. Potem je vsak obsedel s svojimi mislimi na sedežu,« se priprav na svoj prvi skok spominja naša najboljša padalka. Irena Avbelj nam je zaupala, da se bo svojega prvega skoka vedno spominjala. »Ko smo se z letalom dvigali na višino za odskok, sem vedela, da bom skočila. Po glavi mi je švigalo veliko misli, govorila pa sem si, da se moram umiriti in pripravi na odskok. Na vratih sem počakala na znak učitelja in se pognala v globino pod seboj. Nekaj trenutkov se ne spominjam, ker sem verjetno zaprla oči, potem pa me je nekaj močno zategnilo. Pogledala sem navzgor in nad seboj zagledala odprto okroglo zeleno kupolo padala,« je povedala Irena Avbelj in dodala, da se nato leta pod odprto kupolo do pristanka ne spominja več. Zelo dobro si je zaradi boleče zadnjice zapomnila padalski krst. »Vsi, ki so skočili pred menoj in so imeli enega ali tudi več tisoč skokov ter so bili tisti dan na letališču, so me z udarcem dlani po zadnjici krstili za uspešno opravljen prvi padalski skok,« je še povedala Irena Avbelj.
Okrevanje in rehabilitacija po nesrečnem doskoku

Besedilo: Marko Pišlar, revija Slovenska vojska, Letnik XX/15 12. oktober 2012, str. 26 in 27
Fotografije: Bruno Toič
V Sloveniji padalstvo ni zelo priljubljena športna panoga, saj se z njo ukvarja nekaj več kot 300 licenciranih padalcev in še manj začetnikov, poleg njih je tudi nekaj tandemskih oziroma turističnih padalcev. V tekmovalnem padalstvu smo Slovenci po uspehih že nekaj let v svetovnem vrhu. Precej večje zanimanje je za jadralno padalstvo, ki je v zadnjih letih pri nas navdušilo številne ljubitelje adrenalinskih športov. V Sloveniji naj bi se s tem športom ukvarjalo od 1000 do 1500 ljudi.