Danijel Hren se je rodil 6. januarja 1951 v Gornjem Gradu. Njegova letalska kariera se je začela leta 1970 v Aeroklubu Ljubljana. Je pilot jadralnih letal in poklicni pilot. Kot prometni pilot je letel na poslovnih letalih. V zraku je preživel 8500 ur. Leta 2010 se je upokojil.
V knjigi Saharska izkušnja je opisal delo za Mednarodno organizacijo za prehrano, ki je v Alžiriji skrbela za ohranjanje in zaščito rodovitnega zelenega pasu Alžirije. Ogrožale so ga požrešne kobilice. Akcija je bila zastavljena tako, da so z letali vzpostavili obrambno linijo in s škropljenjem insekticidov zaustavile napredovanje kobilic. Alžiriji je pomagala tudi Jugoslavija z letali Piper Pawee PA-25, An-2 in AirTractor AT-400.
Iz vsebine: Čez dobre pol ure letenja nas je kontrolor obvestil, da lahko nadaljujemo let do našega cilja in da smemo obrniti letala proti jugu. Zapustili smo njihovo frekvenco in se končno začeli dogovarjati. Leteli smo proti jugu in teren se je počasi dvigoval, z njim pa tudi mi. Na koncu smo na višini 1500 m preleteli Atlas in zagledali obrise puščave. Nič sipin ali peska, samo kamenje vseh dimenzij med peščeno razgibano površino. Lepo zelen obalni pas je ostajal za nami.
Gledal sem zemljevid in risbe primerjal s površino pod nami. Bilo je povsem drugače. Ceste so bile komaj vidne, površina enolična in dolgočasne rumenopeščene barve. Približal sem se Mirovemu letalu pred menoj in ga vprašal, ali mu je kaj jasno. Molčal je, meni pa je začelo pojemati samozaupanje. Prav nič se ni ujemalo s karto. Vztrajal sem in ugotavljal, da cesta pod nami sicer nekako ustreza cesti na zemljevidu, a kje smo mi, nisem uspel določiti. Končno se je oglasil Miro in umirjeno dejal: »Ne vem natančno, kje smo, zaokrožimo!«
Let iz Aïn Sefre do Bougtoba naj bi trajal eno uro, zadnji let do cilja pa uro in štirideset minut. Vmesna leta sta bila krajša.
Tudi jutranji pogled skozi okno ni bil nič kaj optimističen. Siva megla je prekrivala vse, kar se je videlo skozi okno. Odšel sem na zajtrk in nato na pogovor s šefom.
Bil je precej boljše volje, kar je tudi name delovalo spodbudno. Pozdravila sva se in optimistično je napovedal, da je dan primeren za prelet. Povedal je, da je povsod jasno, razen po kotlinah. Upal sem, da bo tako.
Čakala sva slabo uro, ko se je naposled prikazalo sonce. Poklicala sva mehanika in odpeljali smo se na vzletišče. Prtljage nisem imel veliko: dve plastenki vode, sendviča, manjšo potovalko in pilotsko opremo. Ni bilo toplo in usnjena bunda je bila komaj dovolj topla. A ponekod je sonce prav prijetno grelo in tudi megla se je počasi začela trgati. Mudilo se nama je, saj sva želela v enem dnevu doseči Alžir. Na vzletišču smo srečali španske pilote, ki so z avtom potovali proti Sredozemlju in se slučajno ustavili pri naših letalih.
Pozdravili smo se in se pogovarjali o našem delu. Tudi oni so bili del alžirske obrambe pred kobilicami. Eden od njih je vprašal, ali nameravamo leteti. Pojasnil sem mu, da želiva preleteti letala v Alžir. Odkimal je z glavo in pričel z nasveti. »Vreme ni dobro, zato vama svetujem, da ves čas letita nad cesto ali železnico. Če bosta imela pod sabo meglo, se ne oddaljujta od linijskih orientirjev.«
Cena knjige je 20EUR naročila na