Tudi za to letalo so odločili, bilo je to pred četrt stoletja, da naj bi zamenjalo ostarele An-12. Kar dolgo je minilo, vmes je razpadla tudi država, v kateri je projekt nastajal - ZSSR, preden so leta 1992 predstavili najprej model novega turbopropelerskega transporterja. Takrat so prvič predstavili tudi nekaj tehničnih podrobnosti, iz proizvodnih hal pa je potem zapeljal šele leta 1994. Verjetno gre za eno najbolj osmoljenih letal v zadnjem obdobju, zanesljivo tudi eno najhrupnejših. Kljub temu je bilo nekaj časa celo na kontroverznem seznamu bivšega nemškega obrambnega ministra Volkerja Rüheja kot kandidat za bodoče veliko evropsko vojaško transportno letalo - An-7X.
Veliki osmoljenec je »počepnil« že v četrtem lêtu, v zraku je trčil z zasledovalnim letalom An-72, strmoglavil in ob življenje je bilo vseh sedem mož v letalu. Drugo prototipno letalo je nastajalo težavno in dolgo. Ne samo, da je primanjkovalo finančnih sredstev, tudi Antonov (Antonov - Letalski znanstveni tehnični kompleks) s sedežem v Kijevu je pristal izven osrednje države Rusije. Tako kot cela vrsta dobaviteljev posameznih sklopov in komponent za transportno letalo.
Drugo prototipno letalo jim je nato uspelo izdelati konec leta 1996, ko je vožnjo iz proizvodnih hal pospremil sam ukrajinski predsednik Aleksander Kučma. V aprilu naslednjega leta je poletel z rusko posadko na krovu in se mednarodni javnosti predstavil na Moskovskem aerosalonu avgusta istega leta. Oktobra 1997 se je potem začela zgodba nemškega obrambnega ministra Rüheja, ki je hotel za to letalo navdušiti še Špance, Italijane in Francoze. Podpisali so nekaj sporazumov, nato pa se po dobrem letu dni, januarja 1999, odločili za vzporedno podrobno ocenjevanje obeh, An-70 in A400M. Potem so se evropske države znotraj zavezništva NATO odločile za zahodno letalsko tehnologijo (beri tudi: delovna mesta v svojih državah). Tudi Nemci!
Rusi so se leta 1999 odločili drugače: projektu, seveda skupaj z Ukrajino, so zaupali in naročili 165 letal. Ukrajinci pa leto kasneje nadaljnjih 65. Začela so se temeljita preizkušanja in demonstracijski leti. Leta 2000 so ga predstavili Kitajcem in stekla so začetna pogajanja o sodelovanju, morebitnem nakupu ali v prihodnosti celo licenčni proizvodnji. Ukrajina je kasneje zmanjšala naročilo na 10 letal, Rusi pa so se mu leta 2006 popolnoma odpovedali in hkrati izstopili iz projekta. Ukrajinske letalske sile naj bi vseh deset letal dobile do leta 2010, a od tega ni bilo nič.
Med fazo preizkušanj letala v ekstremnih vremenskih razmerah je moralo januarja 2001 pri Jakutsku zasilno pristati komaj nekaj minut po vzletu iz Omska. Nesrečni pristanek v snegu so vsi od 33 na krovu letala preživeli, poškodovani so bili štirje, projekt pa je spet zašel v težave.
Najzanimiveje pri tem sicer sodobnem in zmogljivem letalu je kombinacija propelerjev. Na vsakem motorju sta dva nasproti vrteča se, eden s šestimi kraki in drugi z osmimi. Poganjajo ga turbopropelerski motorji Progres D-27. Ti motorji in konstrukcija krila omogoča zelo kratke vzletne in pristajalne steze, ki so povrhu vsega lahko še nepripravljene.
Kabinska oprema je sodobna, temelji na računalniških navigacijskih in upravljalnih sistemih. S tem pa so iz posadke izrinili letalskega inženirja in navigatorja, praktično neločljivi del posadke vsakega ruskega transporterja.
Načrtovali so več verzij, najprej vojaško, potem pa tudi izvozno in komercialno, pa tudi kombinirana različico za hkraten prevoz potnikov in tovora.
Tehnični podatki:
Tip: kratkovzletni-STOL srednji transporter
Pogon: štirje turbopropelerski motorji Progres D-27 s po 10.300 kW (14.000 KM ) poganjajo po štiri pare 6- in 8-krakih nasproti vrtečih se propelerjev Aerosila SW-27 premera 4.5 m
Veliki osmoljenec je »počepnil« že v četrtem lêtu, v zraku je trčil z zasledovalnim letalom An-72, strmoglavil in ob življenje je bilo vseh sedem mož v letalu. Drugo prototipno letalo je nastajalo težavno in dolgo. Ne samo, da je primanjkovalo finančnih sredstev, tudi Antonov (Antonov - Letalski znanstveni tehnični kompleks) s sedežem v Kijevu je pristal izven osrednje države Rusije. Tako kot cela vrsta dobaviteljev posameznih sklopov in komponent za transportno letalo.Drugo prototipno letalo jim je nato uspelo izdelati konec leta 1996, ko je vožnjo iz proizvodnih hal pospremil sam ukrajinski predsednik Aleksander Kučma. V aprilu naslednjega leta je poletel z rusko posadko na krovu in se mednarodni javnosti predstavil na Moskovskem aerosalonu avgusta istega leta. Oktobra 1997 se je potem začela zgodba nemškega obrambnega ministra Rüheja, ki je hotel za to letalo navdušiti še Špance, Italijane in Francoze. Podpisali so nekaj sporazumov, nato pa se po dobrem letu dni, januarja 1999, odločili za vzporedno podrobno ocenjevanje obeh, An-
Rusi so se leta 1999 odločili drugače: projektu, seveda skupaj z Ukrajino, so zaupali in naročili 165 letal. Ukrajinci pa leto kasneje nadaljnjih 65. Začela so se temeljita preizkušanja in demonstracijski leti. Leta 2000 so ga predstavili Kitajcem in stekla so začetna pogajanja o sodelovanju, morebitnem nakupu ali v prihodnosti celo licenčni proizvodnji. Ukrajina je kasneje zmanjšala naročilo na 10 letal, Rusi pa so se mu leta 2006 popolnoma odpovedali in hkrati izstopili iz projekta. Ukrajinske letalske sile naj bi vseh deset letal dobile do leta 2010, a od tega ni bilo nič.
Med fazo preizkušanj letala v ekstremnih vremenskih razmerah je moralo januarja 2001 pri Jakutsku zasilno pristati komaj nekaj minut po vzletu iz Omska. Nesrečni pristanek v snegu so vsi od 33 na krovu letala preživeli, poškodovani so bili štirje, projekt pa je spet zašel v težave.
Najzanimiveje pri tem sicer sodobnem in zmogljivem letalu je kombinacija propelerjev. Na vsakem motorju sta dva nasproti vrteča se, eden s šestimi kraki in drugi z osmimi. Poganjajo ga turbopropelerski motorji Progres D-27. Ti motorji in konstrukcija krila omogoča zelo kratke vzletne in pristajalne steze, ki so povrhu vsega lahko še nepripravljene.
Kabinska oprema je sodobna, temelji na računalniških navigacijskih in upravljalnih sistemih. S tem pa so iz posadke izrinili letalskega inženirja in navigatorja, praktično neločljivi del posadke vsakega ruskega transporterja.
Načrtovali so več verzij, najprej vojaško, potem pa tudi izvozno in komercialno, pa tudi kombinirana različico za hkraten prevoz potnikov in tovora.
Tehnični podatki:
Tip: kratkovzletni-STOL srednji transporter
Pogon: štirje turbopropelerski motorji Progres D-27 s po 10.300 kW (
| Mere: | |
| Krila | |
| - razpetina | 44,06 m |
| Trup | |
| - dolžina | 40,20 m |
| - višina | 16,10 m |
| Tovorna kabina | |
| - dolžina | 19,1 m |
| - širina | 4 m |
| - višina | 4,1 m |
| - površina | 89 m2 |
| - prostornina | okoli |
| Mase: | |
| - prazno | 73.000 kg |
| - največja vzletna | 135.000 kg |
| - tovor | 47.000 kg |
| Gorivo: | 38.000 kg |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost | 750- |
| - najmanjša hitrost | 98 km/h |
| - največja višina | 12.000 m |
| - vzletna steza (47 t) | 1800 m |
| - dolet (20 t tovora) | 7400 km |
| - dolet (47 t tovora) | 1350 km |
Oborožitev: nima
Uporabnici: potencialno Rusija (165) in Ukrajina (65)
Cena: nad 50 milijonov USD
Nazaj
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com