Enciklopedija

Prvič je vzletel leta 1968, izbrali so ga kot zamenjavo za standardno reaktivno šolsko letalo L-29 delfin v državah Varšavskega sporazuma. Temu prototipnemu letalu je nato sledila predserija desetih letal leta 1971. Tako je letalo postalo zrelo za serijsko proizvodnjo z začetkom leto kasneje, dokončno verzijo pa so proizvajalci dobili po zahtevnih testiranjih, opravljenih na čŒeškem in v Rusiji leta 1973. Skozi leta po so se modeli nekoliko spreminjali na račun izpopolnitev in tudi želja ter zahtev kupcev.  Izdelali so jih skoraj 3.000, samo v bivši Sovjetski zvezi so jih uporabljali kar 2.094. V svetu ga uporablja 18 vojnih letalstev. Kasneje so pripravili še verzijo z zahodno elektronsko opremo in motorjem L-39MS, v svetu  znano kot L-59. Izpopolnjeno verzijo so začeli proizvajati leta 1993 . čŒehi so letalo pred dvema letoma predstavili tudi pilotom Slovenske vojske. Največja pomanjkljivost tega šolskega dvoseda je bil šibak turboventilatorski motor, zato so namestili močnejšega. Opremljajo ga s češkimi katapultnimi sedeži, sodobnejše verzije z vrsto nič-nič. Na podtrupni obesnik mu namestijo dvocevni top kalibra 23 mm s 150 naboji, na štiri podkrilne obesne točke pa gre do 1.290 kg bojnega tovora, vse od bomb do nevodljivih raketnih izstrelkov. Opremijo ga tudi z obesnikom z izvidniško opremo.

Verzije:
L-39C - klasičen osnovni šolski dvosed za šolanje pilotov
L-39V - enoseda izvedenka za vleko tarč (samo v bivših čŒehoslovaški in Vzhodni Nemčiji)
L-39ZO – trenažni in večnamenski dvosed s prenovljenimi krili, podtrupni top in štiri obesne točke pod krili - po letu 1975
L-39ZA - izboljšana avionika - po letu 1976
L-39ZA/ART - posebna verzija za Tajsko z elektroniko Elbit

V času serijske proizvodnje so jih izdelali med 100 in 250 na mesec, z razpadom Varšavskega sporazuma se je proizvodnja bistveno zmanjšala, prodali so jih še 40 Tajski in 8 Bangladešu. Naslednik L-39 je bil L-59, izhaja pa neposredno iz L-39MS. Značilnost tega dvoseda je zmogljivejši motor DV-2, pa tudi posodobljen kokpit in podaljšana gorivna rezervoarja na koncih kril. Začetek letenja sega v leto 1986, serijska proizvodnja je sledila v letu 1989. čŒeške letalske sile so jih dobile (simboličnih) pet, Egipt 48 in Tunizija 12.  čŒeški albatros je bil  osnovno reaktivno šolsko letalo v bivših članicah Varšavskega sporazuma, zato podatek o seriji izdelanih letal ne preseneča.

Tehnični podatki:
(L-39ZA)

Tip: dvosedo reaktivno šolsko letalo, lahki jurišnik

Mere:
- dolžina	12,13 m
- razpon kril	9,46 m
- višina	3,77 m
Mase:
- prazno	3500 kg
- največja vzletna	4635 kg
Sposobnosti:
- največja hitrost	750 km/h
- dolet	1100 km
Oborožitev:
- bojni tovor	1290 kg
	nevodljive rakete
	bombe
	dvojni top 23 mm s 150 naboji
	zabojnik z izvidniško opremo

Uporabniki:
L-39: Afganistan (26), Bangladeš (8), Bolgarija (36), čŒeškoslovaška (76), Nemška demokratična republika (52), Etiopija 24), Irak (81), Libija (181), Nigerija (24), Romunija (32), Sirija (99), Tajska (40), Vietnam (24), ZDA (5-zasebnih), ZSSR 2.080;
L – 59: čŒeška (5), Egipt (48), Tunizija (12);


Nazaj