Enciklopedija

Letalo P.1127 je že leta 1963 vzletelo s kratke palube HMS Ark Royal in na palubi navpično pristalo, potem pa so morala miniti še leta, preden so vojaški strategi poznali koristi tega edinega navpičnovzletnika s fiksnimi krili. Dejansko je harrierja potem dokončno afirmirala šele vojna za južnoatlantsko Falklandsko (Malvinsko) otočje med Argentino in Veliko Britanijo v letu 1982.

Harrier tako rekoč lahko uporablja helikopterske palube, kar je veliko ceneje od palub velikih letalonosilk s palubami okoli 300 m in katapulti za vzlet klasičnih letal. Vseeno so prišli Britanci do spoznanja, da je za vzlet ugodnejša paluba s skakalnico z 12°, saj to harrierju skrajša stezo za vzlet ali pa omogoči vkrcanje več goriva in otovorjene z več orožja.

Sama zasnova ima zanimiv začetek, ki sega v konec petdesetih in začetek šestdesetih let ter skupni britansko/nemško/ameriški projekt kestrel okviru katerega so odpovedali projekt letala z dvakratno hitrostjo zvoka P.1124, Britancem pa dovolili nadaljevanje projekta P.1127. Letalo je bilo tehnično preprosto zasnovano, edina in najbolj zapletena zadeva je bilo pomikanje izpušnih potisnih šob med 0° za letenje vodoravno naprej in 110° za zaviranje in dviganje. Leta 1967 je projekt letala dobil ime harrier.

Letalu so namenili taktično jurišne in izvidniške naloge. Harrierja so opremili z majhnim krilom za mirno letenje nad krošnjami dreves s hitrostjo 1126 km/h. Dokaj kmalu je bilo jasno, da vzlet ne bo navpičen, pač pa kratek (STO in ne VTO), za kaj več orožja in boljše manevrske bojne sposobnosti pa bi bilo potrebno večje krilo.

Leta 1975 je padla odločitev, da nadaljnji razvoj za Britance ni zanimiv, so bili pa pripravljeni na partnersko sodelovanje z Američani pri njihovi izvedenki AV-8B.

Drugače je bilo s palubnim bratom sea harrierjem. Leta 1975 so jih naročili 24, sledilo je še naročilo desetih in prvo izvozno naročilo šestih sea harrierjev za Indijo. Šele po omenjenem falklandskem spopadu so jih naročili dodatnih 14. Sicer so jih v Južnem Atlantiku izgubili pet, dva v trčenju v megli, eden v nesreči pri vzletu, enega naj bi sestrelili argentinski protiletalski topovi, drugega pa raketa zrak-zrak. V falklandski vojni so sea harrierji napravili vse in še več kar so zahtevali od njih: prestrezali so celo argentinske nadzvočne daggerje, transportne C-130 in helikopterje, o tem pa na tleh napadali močno utrjene cilje.

Naslednja izvedenka harrierja je ameriški AV-8B, razvita v McDonnell Dauglasovih obratih v St.Luisu za specialne potrebe Korpusa mornariške pehote ZDA. Do leta 1975 so ga razvijali skupaj, potem pa so delo nadaljevali v ZDA, saj so Britanci niso več "našli skupnih osnov" za nadaljevanje projekta.

Motor je zasnovan v Rolls-Roycu, imenovan pegasus z nekaj manj kot 10 t potiska. V drugih stvareh pa se ameriški AV-8B precej bolj razlikuje od prvotnih britanskih harrierjev, predvsem ima večje krilo in večjo nosilnost, pa tudi precej drugačno elektronsko opremo.

Kako velik pomen ima vertikalni manever tudi za letalnike s fiksnimi krili, govorita med drugim dva projekta. Prvi je ameriški - Bellov transporter s prekucnima rotorjema MV-22 osprey (s težavami v uvajanju v operativno rabo zaradi nesreč kot posledice tehničnih težav) in drugi novi projekt združenega taktičnega lovca F-35. V palubni verziji bo namreč tudi JSF opremljen s potisniki za navpičen dvig in pristanek, le da bo sistem nekaj drugačen kot pri harrierjih. Navpično dviganje bo namreč izvedeno z drugačno tehnično rešitvijo: pri harrierjih usmerjajo potisk s štirimi izpušnimi šobami ob bokih trupa, JSF pa ima za 90° pomični ventilator za dvig, za letenje naprej pa se bo poravnal v os pogonskega motorja za letenje naprej. Potisk bo navzdol usmerjala tudi izpušna šoba na repu letala.

Sea harrier FRS.Mk 2

Britanci so v sedemdesetih letih iz svojega edinstvenega jurišnika razvili tudi palubno verzijo za uporabo na nosilkah helikopterjev in na prilagojenih križarkah. Pravo vrednost so potrdili v vojni za Falklande, ko so iz boja izločili 30 argentinskih letal v zračnih bojih, v katerih sea harrierji niso imeli nobene izgube. FRS.Mk 2 je posodobljen sea harrier, prvič je vzletel leta 1988. Opremili so ga z večnamenskim dopplerskim pulznim radarjem blue vixen, letalo samo pa opremljajo tudi s sodobnimi Hughesovimi raketami zrak-zrak AIM-120 AMRAAM. S temi raketami lahko sea harrier napada cilje za vidnim horizontom. Radar deluje v enajstih načinih za napade zrak-zrak in zrak-zemlja. Vgradnja tega radarskega sistema je zaradi velikosti zahtevala precejšnjo predelavo majhnega nosnega dela harrierja.

Harrier je bil zaradi vseh omenjenih tehničnih zapletenosti vedno drago bojno letalo, zato ga ima v oborožitvi le nekaj držav. Poleg omenjenih ZDA (verzija AV-8B), Velike Britanije (harrier, sea harrier, harrier GR mk5), Indije (sea harrier), jih uporabljata še Italija in Španija (obe ameriško izvedenko AV-8B).

Proizvodnja najnovejših verzij AV-8B in harrierjev II GR7 je bila sklenjena v letu 1997, zadnji harrier pa je bil namenjen italijanski mornarici. Ameriška proizvodna linija je sicer še odprta, vendar poteka na njej nadgradnja  harrierjev mornariškega korpusa v standard harrier II plus. Bistvo te posodobitve je v novem radarju z izboljšanimi zmogljivostmi zrak-zemlja, oborožitvi z raketami AIM-120 AMRAAM (za italijanske in španske palubne harrierje) in Rafaelovem namerilnem sistemu v zabojniku litening.

Ameriški AV-8B dobivajo še nov bojni  OSCA računalnik, že tako široki paleti oborožitve bodo dodali še Kongsbergove protiladijske rakete penguin (za Španijo). Korpus ameriške mornariške pehote pa bio na svoje AV-8B dobil med drugim še rakete sidewinder nove generacije za zračno zaščito.

Britanski harrir GR7 tudi doživlja toliko sprem,emb, da ga bodo preoznačili v standard GR9. Po novem bo orborožen z raketami AMRAAM, brimstone in storm shadow, Northrop/Grummanovo INS/GPS navigacijo, zelo posodobljen bo tudi kokpit z novim bojnim računalnikom podobnih zmogljivosti kot jih ima Ameriški OSCAR. Poleg tega so harrierji GR7 dobili laserski označevalnik ciljev TIALD.

Britanci bodo program nadgradnje opravili fazno začenši z letom 2004. Tako bodo ostali v operativni rabi vsaj še do leta 2015, ko poteče življenjski vek zgradbi letal. Nekaj letal bodo opremili še z zmogljivejšimi motorju R-R pegasus 11-61.

Britanske kraljevske letalske sile in vojna mornarica so v začetku oktobra 2006 prejele prva posodobljena letala harrier GR.9. Gre za skupno 69 letal, ki so jih začeli posodabljati leta 1999, projekt pa bo stal 500 milijonov britanskih funtov. Harrierji bodo dobili novo integrirano avioniko, nove komunikacijske sisteme, vključno z novo podatkovno povezavo, ter možnost nošenja in uporabe nove generacije vodljivih bomb in raket.

Tehnični podatki:
British Aerospace Systems(McDonnell Douglas)
harrier, sea harrier, AV-8B

Tip: večnamensko bojno letalo V/STOL
Pogon: turboventilatorski motor RR ali P&W