Letalo P.1127 je že leta 1963 vzletelo s kratke palube HMS Ark Royal in na palubi navpično pristalo, potem pa so morala miniti še leta, preden so vojaški strategi poznali koristi tega edinega navpičnovzletnika s fiksnimi krili. Dejansko je harrierja potem dokončno afirmirala šele vojna za južnoatlantsko Falklandsko (Malvinsko) otočje med Argentino in Veliko Britanijo v letu 1982.
Harrier tako rekoč lahko uporablja helikopterske palube, kar je veliko ceneje od palub velikih letalonosilk s palubami okoli 300 m in katapulti za vzlet klasičnih letal. Vseeno so prišli Britanci do spoznanja, da je za vzlet ugodnejša paluba s skakalnico z 12°, saj to harrierju skrajša stezo za vzlet ali pa omogoči vkrcanje več goriva in otovorjene z več orožja.
Sama zasnova ima zanimiv začetek, ki sega v konec petdesetih in začetek šestdesetih let ter skupni britansko/nemško/ameriški projekt kestrel okviru katerega so odpovedali projekt letala z dvakratno hitrostjo zvoka P.1124, Britancem pa dovolili nadaljevanje projekta P.1127. Letalo je bilo tehnično preprosto zasnovano, edina in najbolj zapletena zadeva je bilo pomikanje izpušnih potisnih šob med 0° za letenje vodoravno naprej in 110° za zaviranje in dviganje. Leta 1967 je projekt letala dobil ime harrier.
Letalu so namenili taktično jurišne in izvidniške naloge. Harrierja so opremili z majhnim krilom za mirno letenje nad krošnjami dreves s hitrostjo 1126 km/h. Dokaj kmalu je bilo jasno, da vzlet ne bo navpičen, pač pa kratek (STO in ne VTO), za kaj več orožja in boljše manevrske bojne sposobnosti pa bi bilo potrebno večje krilo.
Leta 1975 je padla odločitev, da nadaljnji razvoj za Britance ni zanimiv, so bili pa pripravljeni na partnersko sodelovanje z Američani pri njihovi izvedenki AV-8B.
Drugače je bilo s palubnim bratom sea harrierjem. Leta 1975 so jih naročili 24, sledilo je še naročilo desetih in prvo izvozno naročilo šestih sea harrierjev za Indijo. Šele po omenjenem falklandskem spopadu so jih naročili dodatnih 14. Sicer so jih v Južnem Atlantiku izgubili pet, dva v trčenju v megli, eden v nesreči pri vzletu, enega naj bi sestrelili argentinski protiletalski topovi, drugega pa raketa zrak-zrak. V falklandski vojni so sea harrierji napravili vse in še več kar so zahtevali od njih: prestrezali so celo argentinske nadzvočne daggerje, transportne C-130 in helikopterje, o tem pa na tleh napadali močno utrjene cilje.
Naslednja izvedenka harrierja je ameriški AV-8B, razvita v McDonnell Dauglasovih obratih v St.Luisu za specialne potrebe Korpusa mornariške pehote ZDA. Do leta 1975 so ga razvijali skupaj, potem pa so delo nadaljevali v ZDA, saj so Britanci niso več "našli skupnih osnov" za nadaljevanje projekta.
Motor je zasnovan v Rolls-Roycu, imenovan pegasus z nekaj manj kot 10 t potiska. V drugih stvareh pa se ameriški AV-8B precej bolj razlikuje od prvotnih britanskih harrierjev, predvsem ima večje krilo in večjo nosilnost, pa tudi precej drugačno elektronsko opremo.
Kako velik pomen ima vertikalni manever tudi za letalnike s fiksnimi krili, govorita med drugim dva projekta. Prvi je ameriški - Bellov transporter s prekucnima rotorjema MV-22 osprey (s težavami v uvajanju v operativno rabo zaradi nesreč kot posledice tehničnih težav) in drugi novi projekt združenega taktičnega lovca F-35. V palubni verziji bo namreč tudi JSF opremljen s potisniki za navpičen dvig in pristanek, le da bo sistem nekaj drugačen kot pri harrierjih. Navpično dviganje bo namreč izvedeno z drugačno tehnično rešitvijo: pri harrierjih usmerjajo potisk s štirimi izpušnimi šobami ob bokih trupa, JSF pa ima za 90° pomični ventilator za dvig, za letenje naprej pa se bo poravnal v os pogonskega motorja za letenje naprej. Potisk bo navzdol usmerjala tudi izpušna šoba na repu letala.
Sea harrier FRS.Mk 2
Britanci so v sedemdesetih letih iz svojega edinstvenega jurišnika razvili tudi palubno verzijo za uporabo na nosilkah helikopterjev in na prilagojenih križarkah. Pravo vrednost so potrdili v vojni za Falklande, ko so iz boja izločili 30 argentinskih letal v zračnih bojih, v katerih sea harrierji niso imeli nobene izgube. FRS.Mk 2 je posodobljen sea harrier, prvič je vzletel leta 1988. Opremili so ga z večnamenskim dopplerskim pulznim radarjem blue vixen, letalo samo pa opremljajo tudi s sodobnimi Hughesovimi raketami zrak-zrak AIM-120 AMRAAM. S temi raketami lahko sea harrier napada cilje za vidnim horizontom. Radar deluje v enajstih načinih za napade zrak-zrak in zrak-zemlja. Vgradnja tega radarskega sistema je zaradi velikosti zahtevala precejšnjo predelavo majhnega nosnega dela harrierja.
Harrier je bil zaradi vseh omenjenih tehničnih zapletenosti vedno drago bojno letalo, zato ga ima v oborožitvi le nekaj držav. Poleg omenjenih ZDA (verzija AV-8B), Velike Britanije (harrier, sea harrier, harrier GR mk5), Indije (sea harrier), jih uporabljata še Italija in Španija (obe ameriško izvedenko AV-8B).
Proizvodnja najnovejših verzij AV-8B in harrierjev II GR7 je bila sklenjena v letu 1997, zadnji harrier pa je bil namenjen italijanski mornarici. Ameriška proizvodna linija je sicer še odprta, vendar poteka na njej nadgradnja harrierjev mornariškega korpusa v standard harrier II plus. Bistvo te posodobitve je v novem radarju z izboljšanimi zmogljivostmi zrak-zemlja, oborožitvi z raketami AIM-120 AMRAAM (za italijanske in španske palubne harrierje) in Rafaelovem namerilnem sistemu v zabojniku litening.
Ameriški AV-8B dobivajo še nov bojni OSCA računalnik, že tako široki paleti oborožitve bodo dodali še Kongsbergove protiladijske rakete penguin (za Španijo). Korpus ameriške mornariške pehote pa bio na svoje AV-8B dobil med drugim še rakete sidewinder nove generacije za zračno zaščito.
Britanski harrir GR7 tudi doživlja toliko sprem,emb, da ga bodo preoznačili v standard GR9. Po novem bo orborožen z raketami AMRAAM, brimstone in storm shadow, Northrop/Grummanovo INS/GPS navigacijo, zelo posodobljen bo tudi kokpit z novim bojnim računalnikom podobnih zmogljivosti kot jih ima Ameriški OSCAR. Poleg tega so harrierji GR7 dobili laserski označevalnik ciljev TIALD.
Britanci bodo program nadgradnje opravili fazno začenši z letom 2004. Tako bodo ostali v operativni rabi vsaj še do leta 2015, ko poteče življenjski vek zgradbi letal. Nekaj letal bodo opremili še z zmogljivejšimi motorju R-R pegasus 11-61.
Britanske kraljevske letalske sile in vojna mornarica so v začetku oktobra 2006 prejele prva posodobljena letala harrier GR.9. Gre za skupno 69 letal, ki so jih začeli posodabljati leta 1999, projekt pa bo stal 500 milijonov britanskih funtov. Harrierji bodo dobili novo integrirano avioniko, nove komunikacijske sisteme, vključno z novo podatkovno povezavo, ter možnost nošenja in uporabe nove generacije vodljivih bomb in raket.
Tehnični podatki:
British Aerospace Systems(McDonnell Douglas)
harrier, sea harrier, AV-8B
Tip: večnamensko bojno letalo V/STOL
Pogon: turboventilatorski motor RR ali P&W
Mere: | Harrier | sea harrier | AV-8B super |
- razpetina kril | 7,6 m | 7,6 m | 9,25 m |
- dolžina | 14,37 m | 14,5 m | 14,12 m |
- višina | 3,42 m | 3,71 m | 3,56 m |
- površina kril | 18,68 m2 | 18,68 m2 | 21,37 m2 |
Mase: | |||
- prazno | 5533 kg | 5896 kg | 5783 kg |
- največja vzletna | 11.793 kg | 11.793 kg | 14.061 kg |
Gorivo : | |||
- notranje | 2295 kg | 2295 kg | 3519 kg |
- zunanje | 2404 kg | 3600 kg | |
Zmogljivosti: | |||
Največja hitrost: | |||
- visoko | M = 1,25 | M = 0,98 | |
- nizko | 1176 km/h | 1185 km/h | 1065 km/h |
- največja višina | 15.600 m | ||
- vzpenjanje | 12.200 m v 2 min 23 s | ||
- dolet | 3425 km | 3025 km | |
Pogon: | R-R pegasus 103, | R-R pegasus 104 | P&W F402-406 (pegasus 11-21E) |
9752 kg potiska | 9725 kg potiska | 9979 kg potiska |
Oborožitev:
- dva topa Royal Ordnance Factory 25 mm s po 100 naboji (harrier ),
- dva petcevna topa 25 mm v podtrupnih zabojnikih s po 300 naboji (AV-8B), obesnik s topom aden 30 mm (sea harrier),
- rakete zrak-zrak AMRAAM (harrier), AIM-9L sidewinder;
- nevodljive rakete LAU-68, matra 155
Nazaj