Znana nam je francoska zgodba o nastanku njihove verzije evropskega bojnega letala - rafala, podobna je tudi druga zgodba, v kateri so v glavni vlogi nastopili Angleži, vendar ob podpori Nemčije in Italije ter kasneje še Španije. Britanci so svoj ponos, predlog lovca 21. stoletja, predstavili javnosti istega dne na isti prireditvi v prvih dneh septembra 1986 v zibelki otoškega letalstva v Farnboroughu. Demonstrator tehnologije evropskega lovca EAP je poletel nekaj ur za rafalom, čeprav bi moral po programu pred njim. Preizkusnega pilota je zvila slabost v želodcu in nastopil je v predvečer prvega dne salona v Farnboroughu, ko je večina gledalcev že odšla, večina fotoreporterjev in snemalcev pa pospravila svoje kamere.
Potem je minilo kar nekaj časa, dokler niso potem leta 1988 Velika Britanija, Nemčija in Italija podpisale sporazuma o nečem, čemur so rekli evropsko bojno letalo. Načrtovali so enosedo večnamensko dvomotorno bojno letalo konstrukcije s kanardi - predkrili in delta krilom. Za primarno nalogo so novemu evropskemu lovcu namenili doseganje prevlade v zračnem prostoru in kot sekundarno nalogo napadanje ciljev na kopnem in na morski površini. Ob vsem tem naj bi imelo kratkovzletne in kratkopristajalne lastnosti - STOL - ter odlično krmarljivost.
Konstrukcijsko je krilo zmerno vitko z razpetino dobrih 10 m, puščični kot pa 53°. Velikim manevrskim zmogljivostim letala v prid govorijo podatki o površini kril nad 50 m2, majhni masi letala in zelo močni pogonski skupini.
Pri gradnji so upoštevali najsodobnejša tehnološka dognanja iz uporabe lahkih in trdnih materialov. Kanardi in nekatere druge površine so na primer iz kompozitnih materialov na osnovi ogljikovih vlaken, armiranih s plastiko. Nekateri drugi deli so spet iz izpopolnjenih aluminij-litijevih zlitin.
Konzorcij za razvoj in potem proizvodnjo letala so ustanovile nekdaj samostojne družbe Dornier in MBB iz Nemčije, britanski British Aerospace, španska CASA in italijanska Aeritalia. Dandanes izdelujejo evropskega lovca s tržnim imenom typhoon še vedno znotraj konzorcija Eurofighter, ki pa je že v združeni evropski letalski in obrambni industriji EADS.
Za izdelavo motorjev so prav tako zasnovali mednarodni konzorcij Eurojet, motor pa so poimenovali EJ200. Pogonski agregat je turboventilatorski obtočni z dodatnim zgorevanjem. Predvidevajo, da bo lovec deloval tudi do 500 km od matičnega letališča, bojni radij pa mu lahko povečajo z dodatnimi zunanjimi rezervoarji ali z oskrbovanjem z gorivom iz letečih cistern. Uvodišči zraka v motor sta nameščeni pod trupom, kar naj bi zagotavljalo bolj nemoten pretok zraka med letenjem pod velikimi vpadnimi koti.
Razvoj je potekal izjemno dolgo, verjetno bolj kot posledica padca vzhodnega vojaškega bloka in Sovjetske zveze, od koder naj bi izvirali prvotni nasprotniki evropskega lovca. Dejstvo je bilo, da Evropa, predvsem Nemčija kot osrčje predvidenega evropskega vojskovališča v obdobju hladne vojne, ni več tako nujno potrebovala bojnega letala kot je izgledalo v osemdesetih letih. Tudi Rusi niso več proizvajali bojnih letal v stotinah kot nekdaj in zastoj je bil nujen. Zagotovo je na dolgotrajnost vplivalo tudi dejstvo, da se evropske države dogovarjajo počasi in s težavami.
Toda kljub vsemu je prvi prototipni evropski lovec vzletel leta 1994 in šest let kasneje, torej leta 2000, so v Veliki Britaniji izdelali prvo serijsko letalo, že imenovani typhoon.
Lovskim nalogam je typhoon, prej eurofighter 2000 ali tudi EFA, kos z raketami zrak-zrak srednjega dosega AMRAAM in kratkega dosega ASRAAM. V notranjosti ima vgrajen top mauser 27 mm. Skupaj ima typhoon kar 13 obesnih točk za orožje, pet pod trupom in po štiri pod krili.
Elektronska oprema bo, kot kaže, ostala evropska, v nosu ima typhoon zmogljiv evropski radar ECR90, čeprav so bile pomisli tudi na podobno ameriško napravo AN/APG-65, kakršne imajo F/A-18 horneti. Doseg radarja naj bi bil do 150 km z možnostjo delovanja navzdol, hkratnim odkrivanjem in spremljanjem osmih ciljev. Od radarja zahtevajo sposobnost določanja prioritete ciljev in avtomatsko izbiro orožja. Ob tem ima evropski lovec vgrajeno še opremo za pasivno infrardeče sledenje ciljev. Nasploh je avionike veliko in je zelo kompleksna, vse od radarskih opozorilnikov do motilnikov, laserskega opozorilnika do opozorilnika za približevanje raket.
Kokpit je primeren današnjemu času, poleg treh barvnih zaslonov in širokokotnega polprosojnega EO zaslona HUD ima pilot namerilno napravo na čeladi, računalnik pa uboga tudi njegove glasovne ukaze. Za vso avioniko skrbi britanski BAe Systems.
Novembra 2005 je podjetje Eurofighter GmbH, objavilo novico, da je stekel program (R2) nadgradnje 115 bojnih letal typhoon iz proizvodne serije 1 (blok 1, 2 in 2B). Ta letala bodo dobila konfiguracijo druge serije (blok 5). Nadgradnjo naj bi končali do leta 2012.
Operativno delovanje
Nemške letalske sile so prejele prvega od eurofighterjev (GT003) 4. avgusta 2003. Istega leta so prvega dobile tudi španske letalske sile. 16. decembra 2005 so operativni status dosegli tudi italijanski eurofighterji, ki so nastanjeni v letalski bazi Grosseto. 9. avgusta 2007 je XI. eskadrilja RAFa dobila dva dvosedežna typhoona. Že dober teden dni kasneje, 17. avgusta sta odletela na prestrezniški let proti ruskemu Tu-95 berau, ki je letel proti britanskemu zračnemu prostoru. Britanski typhooni so bili pripravljeni za boj zrak-zemlja 1. julija 2008. Od sredine leta 2008 so pripravljeni za vse operativne naloge. Prvi incident se je zgodil med pristajanjem v letalski bazi US Naval Air Weapons Station China Lake test centre v Kaliforniji. Typhoon je bil resno poškodovan, ker pilot ni spustil pristajalnega podvozja. 11. septembra 2008 je formacija letal petih kupcev in testnega letala dosegla 50.000 ur neleta. 31. marca 2009 je typhoon izstrelil prvo raketo AMRAAM, medtem, ko je imel radar v pasivnem modu, podatke o tarči je pridobil preko drugega eurofighterja po informacijskem sistemu (Multi Functional Information Distribution System - MIDS). 17. Julija 2009 so italijanski typhooni začeli varovati albansko nebo.
Kraljeve letalske sile (RAF-Royal Air Force) so septembra napotile štiri bojna letala Eurofighter FGR.4 typhoon na Falklandske otoke, kjer bodo tam nameščenim britanskim silam zagotavljala letalsko podporo. Typhooni so dolg polet iz Velike Britanije do otočne verige v južnem Atlantiku opravila v spremstvu zračnega tankerja za oskrbo z gorivom med poletom. V bistvu gre za zamenjavo letal Panavia F.3 tornado, ki so do sedaj opravljala naloge letalske podpore na Falklandih, ki pa so se v Veliko Britanijo vrnila s čarterskim poletom na krovu transportnega letala Antonov An-124. Sočasno pa gre tudi za prvo prekomorsko operativno uporabo britanskih typhoonov.
Avstrijske letalske sile (Österreichische Luftstreitkräfte) so 28. septembra 2009 prejele zadnje od skupaj petnajst naročenih bojnih letal Eurofighter typhoon. Avstrija, ki je najprej sklenila pogodbo o nabavi osemnajstih letal, vrednih okoli 2,5 milijard evrov, je bila po dobavi prvih letal zaradi pritiskov javnosti in dela politike prisiljena spremeniti pogodbo in z aneksom zmanjšati število letal na petnajst. Prvi avstrijski typhooni so dosegli začetne operativne zmogljivosti v začetku leta 2008, od leta 2009 pa so popolnoma operativni. Flota Eurofighterjevih bojnih letal typhoon, ki jih uporabljalo letalske sile Avstrije, Nemčije, Savdske Arabije, Španije in Velike Britanije je januarja 2011 dosegla 100.000 ur naleta. Eurofighter GmbH je do sedaj dobavila 148 typhoonov serije 1, trenutno pa že teče proizvodnja serije 2 (marec 2011). (Drago Dakič Prelc)
Tehnični podatki:
Eurofighter typhoon
Tip: enosedi visokozmogljivi lovec STOL, lovski bombnik
Pogon: dva turbovetilatorska motorja EJ200
- potisk 6122 kg
- z dod. zgor. 9300 kg
Mere: | |
- razpetina kril | 10,50 m |
- dolžina | 14,50 m |
- višina | 4,00 m |
- površina kril | 52 m2 |
Mase: | |
- prazno | 9750 kg |
- največja vzletna | 21.000 kg |
- gorivo | |
- notranje | 4000 kg |
- zunanje | do 6000 kg (brez orožja!) |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
- visoko | M = 2,0 |
- največja višina | 16.700 m |
- bojni radij | 463 - 556 km |
Uporabniki (nov 2009): Avstrija (15), Nemčija (40+140 naročenih), Italija (30+91 naročenih), Saudska Arabija (6+66 naročenih), Španija (19+68 naročenih), Velika Britanija (49+183 naročenih)
Oborožitev:
- top Mauser 27 mm
- 4 rakete zrak-zrak kratkega dosega: AIM-9L sidewinder
- rakete zrak-zrak srednjega dosega AIM-120 AMRAAM)