Eno najbolj protislovnih ameriških bojnih letal po drugi svetovni vojni je bil zagotovo F-111, večnamenski taktični lovski bombnik z nadzvočno hitrostjo. Letalstvo Vojne mornarice ZDA je v njem videlo prestreznika, Letalske sile ZDA pa nadzvočno lovskobombniško letalo. Oboje pa ni šlo skupaj: letalstvo mornarice se je zato letalu odreklo in mornariške verzije F-111B niso nikdar izdelali.
S toliko več zagatami in nasprotovanji gradnji se je zato spopadlo ameriško vojno letalstvo. Izdelali so kar nekaj modelov, dokler šele po večletni uporabi, tik preden so ga vzeli iz operativne rabe, letalo ni dokončno uresničilo danih zahtev. Kar ironično pri tem pa je, da proizvajalec - General Dynamics - za večino težav sploh ni bil kriv. Program so oteževali civilni načrtovalci iz Pentagona, ki so poskrbeli za enega največjih vojaških letalskih polomov v šestdesetih letih. Hoteli so namreč ceneno letalo, pred katerega pa so postavljali nemogoče zahteve. Rezultat: izjemno drag in le delno uspešen razvoj.
F-111 aardvark je bil prvi poskus bojnega letala s spremenljivo puščico kril. Ta nova tehnologija je bila seveda zahtevna, vendar so jim bolj kot vse drugo povzročali težave motorji. Odpravili so jih šele s preoblikovanjem vstopišča in dovodnika zraka v motor.
A prav krila s spremenljivo puščico so letalu omogočila, česar dotlej ni zmoglo nobeno: vzlet in pristajanje z majhno hitrostjo, nadzvočno hitrost na majhni višini in več kot dvakratno hitrost zvoka na veliki višini. Puščični kot kril je obsegal od 16° do 72,5°, povsem razprta krila so dajala največjo površino in največji vzgon, potreben pri vzletu in pristanku. F-111 ni imel vgrajenega zavornega padala ali vzvratnega potiska za zaviranje po pristanku.
Posadka, dva člana, sta sedela vzporedno v prezračevanem modulu pod tlakom, ki se je v sili lahko katapultiral iz letala in varoval pilota in sopilota ob pristanku na trdnih tleh ali vodi. Modul se je spustil na tla s padalom.
Večji del kril in prostora v trupu za pilotsko kabino so zavzemali gorivni rezervoarji; samo s tem gorivom je imelo letalo dolet
Aardvark - po naše podzemska svinjka, iz rodu zveri - je lahko nosil tako konvencionalno kot jedrsko orožje, poleg zunanjih nosilcev orožja je imel dva bombna jaška.
Za tedanje čase, šestdeseta in sedemdeseta leta, je imel izjemno elektronsko opremo za komunikacije, navigacijo, radar za sledenje zemljišča, za iskanje in namerjanje na cilj ter za uničevanje sistemov zračne obrambe. Za bombardiranje je posadka uporabljala natančen radarski bombniški sistem.
Leta 1986 so lovske bombnike F-111 uporabili v napadu na Gadafijevo oporišče v Libiji, v nalogo pa so vzleteli iz Anglije. Pomembno vlogo so mu dodelili tudi v napadih na Sadamove enote v zalivski vojni leta 1991.
Verzije:
F-111A: Prvi vzlet decembra 1964, prvo operativno letalo od oktobra 1967, to verzijo letala so uporabljali za taktična bombardiranja v jugovzhodni Aziji.
F-111B: Razvojna verzija za Letalstvo Vojne mornarice ZDA, nikoli izdelana.
F-111C: Verzija za Avstralske kraljevske letalske sile (še operativni, nameravajo jih zamenjati z F/A-18 nove generacije ali celo z F-15E/F).
F-111D: Verzija z izpopolnjeno avioniko, z boljšo navigacijo in novejšimi turboventilatorskimi motorji.
F-111E: Vgradili so mu kar za 35 % zmogljivejša motorja (v primerjavi z modeli od A do E). Zadnji modeli F so prišli v operativno rabo leta 1976, opremili so jih s sistemom pave tuck za zajemanje, sledenje in označevanje ciljev ponoči in za metanje lasersko, infrardeče in elektrooptično vodljivih bomb. F-
FB-111: Izdelali so skupaj šestinsedemdeset FB-111, ki so nosili oznake Poveljstva strateškega letalstva, potem pa so jih leta 1990 nadgradili v standard F-111G in dobili so oznake Poveljstva taktičnega letalstva. Nadgradnja je obsegala nekaj manjših sprememb v elektronski opremi, kar je dovoljevalo uporabo lovcev v bolj dinamičnih, lovskih nalogah.
EF-111 raven: Verzijo so začeli razvijati na začetku leta 1975, ko so mu namenili vlogo nosilca opreme za elektronsko bojevanje. Zaradi njegovih lastnosti - velike hitrosti, velikega doleta, precejšnega tovora in sprejemljive cene - so postali glavni kondidat za zaščito združenih taktičnih sil pred nasprotnikovo radarsko obrambo.
Najprej so v elektronsko verzijo nadgradili dva F-111A, kasneje pa še nadaljnjih 42 za ceno po 25 milijonov dolarjev, skupaj torej 1,5 milijarde USD. čŒeprav so nadgradnjo sklenili šele v letu 1994, zamenjavo analognega nadzornega sistema za upravljanje letala z digitalnim - zaradi serije odpovedi sistema in nesreč, pa šele leta 1997, so floto elektronskih krokarjev konec devetdesetih upokojili in jih zamenjali z F-16C/D (opremljenimi s protiradarskimi raketami HARM) in EF-6B (za protielektronski boj).
Tehnični podatki:
General Dynamics F-111 ardvaark
Tip: dvosedi taktični lovski bombnik, izvidnik EF-111 raven
Pogon: dva turboventilatorska motorja P&W TF30-P103 s po
| Mere: | |
| - dolžina: | 22 m |
| - višina | 5,13 m |
| - razpetina | 19 m (puščica 16°) |
| 11,9 m (puščica 72,5°) | |
| Hitrosti: | |
| - na gladini morja | M= 1,2 |
| - na | M= 2,5 |
| Največja višina: | nad |
| Dolet: | 5735 km (z dodat. rezer.) |
| Mase: | |
| - največja vzletna | (F- |
| - prazno | 20.943 kg |
Oborožitev: do štiri jedrske bombe na štirih podkrilnih nosilcih in dve v notranjih jaških, skupaj na podkrilnih nosilcih do
Cena:75 milijonov USD (v proračunskem letu 1998)
Operativna raba: Avstralija (v ZDA niso več v uporabi; izdelali skupaj 563 letal v različnih verzijah)
Nazaj
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com