Še ena od živih legend, na nebu že peto desetletje. Kjerkoli naj bi šele dišalo po vojni ali zapletu, tam je zanesljivo U-2. Ali drugače: brez dima ni ognja, in kjer so U-2, tam nekaj smrdi. Prihaja iz Lockheedovih »smrdljivih obratov« - Skunk Works v Burbanku v Kaliforniji - tako kot SR-71 in še marsikatera Lockheedova leteča skrivnost. Odkrili so ga prej po naključju kot ne, kajti svetu je postal znan po škandalozni sestrelitvi leta 1960. Z neba ga je spravila sovjetska zračna obramba s sistemom zemlja-zrak S-75 nad Jekaterinburgom (Svedrolovskim). Pilot Francis G. Powers se je katapultiral in pred sovjetskim sodiščem priznal vohunjenje nad ozemljem ZSSR za osrednjo ameriško obveščevalno agencijo CIA. Zgodba z U-2 v glavni vlogi, vsekakor prva in nikakor zadnja ...
Obveščevalne službe so v ZDA že leta 1953 zahtevale učinkovito vohunsko sredstvo, ki bi lahko neopazna pridobivalo informacije s pomočjo snemalnih in drugih vohunskih naprav z velikih višin nad takrat v Ameriki najbolj osovraženo državo Sovjetsko zvezo. CIA pa je takšne zmogljivosti potrebovala za pridobivanje informacij o razvoju medcelinskih balističnih izstrelkov s termojedrskimi konicami v ZSSR. Za takšne informacije je bilo nujno pokukati čez železno zaveso. V začetku so projekt imenovali CL-282; bilje odobren, zahtevali so 20 vohunskih letal, ki so dobili ime U-2, oznaka U pa naj bi pomenila splošen. To naj bi bila »kamuflaža«, ki je držala le do omenjenega dogodka leta 1960. Glede na zasnovo CL-282 nekoliko modificirano letalo so leta 1955 že preizkusili, leto kasneje pa so začeli serijsko izdelavo, hkrati pa tudi urjenje pilotov.
Skupino pilotov teh višinskih vohunov so imenovali Eskadrilja za meteorološke izvidniške naloge. Kasneje so oddelek te eskadrilje prestavili za kratek čas v Anglijo, nato pa v Wiesbaden v Nemčijo. Premierni let je bil opravljen 4. julija 1956 (kdaj naj bi le bil!), U-2 je preletel Moskvo in Leningrad (St. Petersburg), Sovjetska zračna obramba na več kot 20 km višine vohunskega letala ni zaznala. Zaznali naj bi ga sicer radarji, vendar jim z obstoječimi sredstvi zračne obrambe niso mogli do živega.
Preleti z U-2 so se kasneje nadaljevali iz turške baze Incirlik, pa tudi iz drugih držav, ki so obkrožale Sovjetsko zvezo. Prav tako so vohunska letala inšpicirala Kitajsko, posle pa so prepustili Tajvancem.
Po sestrelitvi U-2 leta 1960 se je bolj ali manj pričakovalo, da je dobe višinskega letečega vohunstva konec. Tovrstna letala so se malo res pritajila, vendar so v začetku šestdesetih let že preletavala Kubo, nekakšen rdeči otok ob jugovzhodnih ameriških obalah. Po končani kubanski krizi, v kateri je bil jedrski spopad med supersilama pravzaprav že bolj pričakovan kot ne, so U-2 posodobili in leta 1967 je vzletel prvi U-2R. U-2 je dobil močnejši motor P&W, v dolžino so mu dodali 4 m, razpetino pa povečali za 7 m, predvsem pa je imel kar štirikrat večjo nosilnost.
V začetku osemdesetih let so uvedli verzijo TR-1, na zunaj nič drugačno, vendar s spremenjenimi nalogami. Letalo so namenili taktičnim izvidniškim nalogam, od tod tudi oznaka TR. Naslednja modernizacija se je začela po letu 1994, letala se spet imenujejo U-2R, poleg posodobitve opreme pa so letala dobila zmogljivejše motorje General Electric F118-GE-101.
Še način delovanja: zbrane podatke pošljejo (posredno) do obveščevalne baze v Bealu v Kaliforniji, kjer jih računalniško obdelajo, od tam pa gredo ustreznim obveščevalnim službam in vojaškim poveljstvom. Od trenutka, ko je narejen fotografski posnetek, do trenutka, ko pride v roke končnemu uporabniku, traja danes največ pet minut. Najbolj so U-2 zaposleni pred izbruhom konfliktov, kakršen je bil na primer koalicijski napad na Irak leta 1991.
Letalo U-2 je pravzaprav eno najbolj specialnih, temu pa je podrejena tudi celotna konstrukcija in oprema. Razpetina kril je velika, krilo pa ima za tovrstna letala izjemno fineso, kar 27 (na primer bolje od nekaterih jadralnih letal svoje generacije!). U-2 nima klasičnega podvozja, pač pa samo eno nogo podvozja z dvema kolesoma pod trupom, zadaj pa pomožno nogo. Pri vzletu mu stabilnost omogočajo pritrjena kolesa na koncih kril, ki odpadejo, ko se krilo dovolj dvigne. Vzletna razdalja letala je kratka, takoj zatem se začne strmo vzpenjati. Na veliki višini, nad 20 km, je letalo zelo težko krmarljivo, kajti potisk motorja se kar petnajstkrat zmanjša. Piloti morajo uporabiti vso svojo spretnost in nič ne čudi njihovo geslo na njihovih oznakah: Salum volamus - letimo sami! Tudi pristanek je svojevrstna procedura, saj se dotakne tal brez pomožnih koles na krilih. Pilot drži letalo v ravnovesju kolikor dolgo le more. Torej dokler se eno od kril ne dotakne tal. Pilot je v tem, zemeljskem položaju povsem nebogljen in iz letala ga spravi talna spremljevalna ekipa. Oblečen je namreč v poseben skafander in obleko, kar mu omogoča patruljiranje na višinah nad 20 km, včasih dolgem kar osem in več ur. Drugače bi na tej višini iz krvi izparela kisik in ogljikov dioksid, to pa bi bila za pilota usodna.
Tehnični podatki:
Lockheed U-2/TR-l,
ZDA
Tip: izvidnik za velike višine, multisenzorski in specialni izvidnik, vremenski izvidnik, (CT) trenažnik
Pogon: Pratt & Whitney J57-13A s 5080 kg potiska ali P&W J75-13 s 7711 kg potiska
Mere: | U-2 | TR-1 |
Krila | ||
- razpetina | 24,38 m | 31,89 m |
- površina | 52,49 m2 | 92,9 m2 |
Trup | ||
- dolžina | 15,1 m | 19,3 m |
- višina | 4,88 m | 4,88 m |
Mase: | ||
- prazno | 5350 kg | 7144 kg |
- največja vzletna | 18.859 kg | 18.874 kg |
Gorivo: | okoli 5000 l | 7100 l |
Zmogljivosti: | ||
- največja hitrost | 825 km/h | 797 km/h |
- največja višina | 21.340 m | 27.430 m |
- dolet do | 5833 km | 6473 km |
Oborožitev: nima
Uporabnik: ZDA (USAF,NASA)
Cena: ni podatka
Nazaj