Enciklopedija

Danes je Su-27 “flanker” po presoji številnih izvedencev v samem vrhu bojnih letal v vseh pogledih. “Flankerji” so sprva navduševali s svojim doletom, toda današnji modeli se že kar bistveno razlikujejo od prvotnega, imajo brez dvoma najodličnejše letalne zmogljivosti in pod krili ter trupom obešeno veliko količino raznoterega orožja. In če kdo govori o superkrmarljivosti letala, govori o “flankerju” z velikim F.

Najbolje je to pred leti ponazoril avtor prispevka v Lockheed Martinovi redni dvomesečni publikaciji v odmevu na najpomembnejše razvojne usmeritve med zahodnimi konstruktorji lovcev:

"Rusi so vroči džokeji lovcev in Su-27 ter MiG-29 sta boljša dirkača od vseh, ki so v našem hlevu ..., toda F-22 bo gibčnejši kot Su-27, ki je v tem trenutku najiskrejši žrebec med vsemi!" Toda F-22 šele bo, je napisal. Prav “flanker” pa je po njihovi oceni dosegel tisto, po čemer se morajo zgledovati konstruktorji lovcev.

S Suhojevim “flankerjem” in celo njegovo družino - njegovimi verzijami so Rusi dosegli točko, okoli katere se bodo ruske letalske sile vrtele še dolgo tudi v tem, novem tisočletju. Letalo, v začetku zasnovano kot “domači” prestreznik dolgega doleta, lahko uporabljajo kot večnamensko taktično lovsko letalo, kot palubnega lovca in kot letalo za napade na kopenske cilje.

Ob nastanku Su-27 (kot T-10 ali kot deseti Suhojev delta projekt) si nihče ni mogel predstavljati, kako uspešno prihodnost bo imel. Začetki projekta so bili pravzaprav katastrofalni, nekajkrat so hoteli vso stvar celo opustiti. Oblikovati so ga začeli leta 1969, ko so Suhojevemu konstrukcijskemu biroju zaupali gradnjo prestreznika dolgega dosega, s katerim naj bi v enotah sil zračne obrambe zamenjali letala Su-15 “flagon”, Tu-28 “fider” in Jak-28P “firebar”. Drugouvrščenega v tej tekmi, Mikojanovega MiG-31, pa so vseeno začeli proizvajati.

Konstrukcijska skupina je izbrala zasnovo z dvema repnima smernima stabilizatorjema, dvema širokima vstopiščema zraka v motor in zelo podaljšanim sprednjim robom ter širokima izpušnima šobama. Dejansko sta dve sovjetski ekipi izbrali podobno osnovno konfiguracijo (govorimo o Su-27 in MiG-31). Kasneje pa so “flankerja” razvijali v smeri izboljšanja upravljivosti letala pri velikih vpadnih kotih - (AoA). Motorja sta postavljena precej široko narazen zaradi zmanjšanja čelnega upora, manjše radarske slike nosilcev raket in zaradi zmanjšanja možnosti, da bi poškodovanje enega motorja povzročilo poškodovanje še drugega. To je hkrati omogočilo tudi namestitev preprostejših vstopišč zraka v motorja. Zaradi same velikosti “flankerja” so lahko namestili vanj velike gorivne rezervoarje, ki so jih kasneje s še bolj zaobljeno obliko in podaljšanim sprednjim robom kril še povečali. Da bi letalu izboljšali manevrske zmogljivosti, so ga oblikovali vzdolžno nestabilno, kar je po drugi strani narekovalo vgradnjo sistema električnega krmiljenja - fly-by-wire; za njegovo osnovo so vzeli sistem, preizkušen na eksperimentalnem bombniku T-4.

Prvi prototip Su-27, znan po oznaki Suhojevega konstrukcijskega biroja T-10-1, je prvič vzletel v bazi Žukovski 20. maja 1977. Prvi in drugi prototip sta bila konstruirana v moskovskem eksperimentalnem obratu Suhojeva, krila in repne površine pa so izdelali v Komsomolsku; poganjala sta ga motorja Ljulka AL-21F-3, kakršne so vgrajevali v Su-17 in Su-24. T-10-6, ,-9, -10 in -11 so opremili z enakimi motorji, zgradili pa so jih v Komsomolsku. Tretji in četrti prototip sta bila prav tako zgrajena v Moskvi, poganjali pa so ju že motorji AL-31. Ta letala so imela vrsto pomanjkljivosti (v NATO so jih imenovali “flanker-A”), predvsem z vibracijami, krmilnimi sistemi in samo zgradbo. Vse to je vodilo do dveh nesreč, konstrukcijski biro pa se je odločil za radikalnejše posege v samo konstrukcijo.

Dva naslednja prototipa (T-7 in T-8) so konstruirali po novih standardih in ju označili s T-10S. Na Zahodu so ju takoj poimenovali “flanker-B”. Preostale “flankerje-A” so uporabili za preizkušanje opreme, motorjev in avionike, da je razvoj potekal nemoteno naprej. Popolnoma so preoblikovali krila, notranja zakrilca pa zamenjali s klasičnimi krilci in zakrilci. Konca kril so ravno "pristrigli" in ju opremili z vodili za izstreljevanje raket, to pa je hkrati zmanjšalo vibracije. Preoblikovali so tudi podaljšek sprednjega roba krila in tako dobili večji vzgon. Preoblikovali so tudi celoten trup, ki je dobil drugačen profil, ravno tako pa je drugačno obliko dobil pokrov pilotske kabine. Smerna stabilizatorja so zmanjšali in ju namestili bolj navzven na opornike, ki so hkrati nosili tudi repna višinska stabilizatorja. Kombinirano zračno zavoro/vrata prostora za spravilo glavnih nog podvozja so nadomestili z zračno zavoro na hrbtu, kakršno ima F-15. Med  obema izpušnima šobama so trup podaljšali v konus, v katerem je zaviralno padalo na koncu, pred njim pa metalec vab, ta na koncu zaobljeni stožec pa hkrati zmanjšuje upor.

Samo preoblikovanje je tudi vplivalo, da so “flankerji” postali uporabni tudi za vzletanje in pristajanje na slabše pripravljenih vzletnih stezah, kakršne so na večini ruskih letališč. Vstopišči zraka v motor sta dobili rešetkasto zaščito, ki je rabila le pri vzletu, potem pa se je uvlekla navznoter, izvlekla pa takoj, ko se je letalo dotaknilo pristajalne steze. Mrežasta rešetka je debela le dva milimetra, vendar vzdrži  trke s koščki ledu ali pticami tudi pri velikih hitrostih, potisk pa se na račun teh rešetk zmanjša le netznatno.

Do leta 1987 so “flankerje” na Zahodu videli samo v oddaji o konstruktorju Pavlu Suhoju, od januarja 1987 pa so “flankerji” še leteli nad obmejnimi območji nad Severnim morjem in Baltikom, kjer so jih piloti norveških in švedskih lovcev prvič videli v živo. Seveda so skandinavski piloti izkoristili ta bližnja srečanja za snemanje in fotografiranje novega ruskega prestreznika, posnetki pa niso razkrili kaj dosti več od dejstva, da nosi zavidanja vreden bojni tovor z do desetimi raketami zrak-zrak. Med njimi so bile štiri IR vodljive rakete zrak-zrak R-73 (AA-11 “archer”) na koncih kril in na zunanjih podkrilnih nosilcih ter šest raket srednjega dosega R-27 (AA-10 “alamo”) na nosilcih med vstopiščema zraka v motor in na podkrilnih nosilcih. Učinkovitost raket kratkega dosega so bistveno povečali z vgradnjo sistema za označevanje ciljev v vizir pilotske čŒelade, kar je omogočalo namerjanje tudi na cilje izven podolžne osi raket.

Po prvi zahodni predstavitvi lovca MiG-29 v Farnboroughu leta 1988 so Rusi leto kasneje na pariškem letalskem salonu predstavili še “flankerja”. Su-27 je osupnil vse opazovalce in analitike z veliko gibčnostjo, kar je seveda takoj dodobra pretreslo vse tiste, ki so zviška opazovali sovjetske lovce in jih podcenjevali v primerjavi s svojimi tehnološko izpopolnjenimi lovci. Oba, tako Su-27 kot Su-27UB, sta izvedla figuro zvon - zdrs na rep, ki jo je leto poprej v Farnboroughu demonstriral MiG-29. Šef poskusnih pilotov Suhojevega konstrukcijskega biroja Viktor Pugačov pa je izvedel novo figuro, ki so jo po njem imenovali Pugačovova kobra. To je dinamična upočasnitev leta letala, pilot pa jo izvede tako, da nagne nos letala navpično navzgor ali še celo bolj nazaj, potem pa takoj spet preide v vodoraven let - kot bi gledal kobrin napad. V manever vstopi letalo s hitrostjo 435 km/h, potem letalo z manevrom dinamično upočasnjuje hitrost za 110 km/h v vsaki sekundi in preide v vodoraven let s hitrostjo 148 km/h.

Vizualno še prepričljivejšo figuro je leta 1996 izvedel civilni poskusni pilot Jevgenij Frolov; imenovali so jo kubik, gre pa za salto po podobnem začetku kot pri kobri, vendar si je Frolov že pomagal z usmerjenim potiskom. Drugače takšnega manevra pač ne bi mogel izvesti.

Naj si bodo še  tako impresivne, pa te predstavitve na letalskih prireditvah nikoli ne povedo celotne zgodbe. Na njih piloti letijo z najmanjšo možno maso letal, običajno tudi brez obešenega zunanjega tovora. Pri operativni izvedbi je masa veliko večja, kar potem vpliva na gibčnost letala. Prav pri Su-27 je bolj kot njegova gibčnost pomembno to, da ima zelo velik dolet in da je oborožen s šestimi raketami zrak-zrak za delovanje prek vidnega obzorja.

Predstavitvi “flankerja” v Parizu leta 1989 so sledile še predstavitve v ZDA, Veliki Britaniji, Bahreinu in Singapurju, odločitve o nakupih so prišle šele v drugi polovici devetdesetih let. Kupil jih je na primer Vietnam, Kitajska in Indija sta kupili celo licenco za domačo proizvodnjo. Slej ko prej pa “flankerje” lahko pričakujemo še v kateri od držav, na primer Iranu ali še v kakšni od bogatih naftnih držav.

Indija je konec leta 2006 spremenila pogodbo, po kateri naj bi za 3,5 milijarde dolarjev licenčno izdelala 140 večnamenskih lovcev Su-30MKI. To naj bi storili zaradi previsokih licenčnih stroškov. Po določilih spremenjene pogodbe naj bi Rusi Indiji dobavili večje količine sestavnih komponent, ki jih bodo nato v Indiji le še sestavili. Indija naj bi imela tako, do leta 2014 v svoji oborožitvi vseh 140 suhojev.

Verzije:
T-10: Letalske sile so to verzijo označevale s Su-27; izdelali so devet prototipov: T-10-1, -2,-3,-5 in - 8 v OKB Suhojeva, -5, -6, -9, -10 in - 11 v Komsomolsku; T-10-3 in - 4 so poganjali motorji AL-31F, ostale pa AL-21F-3; prvi let 20. maja 1977.
T-10S: nosi oznako Su-27S (S-serija); prototipa T-10-3 in -4 so preoznačili v T-10S-1 in -2
Su-27K: Vsi izdelani v Komsomolsku.
P-42: Zelo spremenjena verzija T-10S; pristriženi vrhovi smernih stabilizatorjev, nova nosna kupola iz lahke kovine; preoblikovana notranjost izpušnih šob s premaknjenim repnim konusom; dosegel serijo hitrostnih in čŒasovnih rekordov.
T-10S-20: izvedba za doseganje rekordov v dolžinskih preletih z dodatnimi gorivnimi rezervoarji v nosu (namesto radarja) in podaljšanim repnim konusom (prav tako za gorivne rezervoarje); pristrižena vrhova smernih stabilizatorjev in ukrivljena konca kril.
T-10U: Oznaka v letalskih silah je Su-27UB; zaporedna sedeža v kabini pod pokrovom iz enega dela, smerna stabilizatorja povišana.
T-10K: Palubna verzija Su-27S z zložljivimi krili in višinskimi repnimi stabilizatorji, motorji AL-31F, pristajalno kljuko, kanardi; dvojno nosno kolo; trije segmenti zakrilc na zadnjem robu kril, zunanji segment deluje kot krilca; osrednji nosilec pod trupom za rezervoar s 1.500 l goriva; naprave za oskrbovanje z gorivom v zraku.
Su-27M: Izpopolnjena večnamenska verzija osnovnega modela Su-27S; četverni digitalni fly-by-wire sistem za upravljanje letala; motorja AL-31FM; lovskobombniške zmogljivosti, kompatibilne z izpopolnjenimi TV, lasersko in radarsko vodljivimi raketami zrak-zemlja; kokpit z barvnimi katodnimi zasloni in zmogljivim računalnikom za obdelavo podatkov (za skupinske operacije); priključek za oskrbovanje z gorivom v zraku kot pri Su-27K; priprava za usmerjanje potiska.
Su-27IB: Izvirna oznaka Su-27KU; namenjen za lovskobombniške naloge; v kabini sta sedeža nameščena vzporedno; nosni del trupa je širok in sploščen; kokpit oklepljen z materialom iz  titanovih zlitin; barvni katodni zasloni v kokpitu.
Su-27P:  Prestreznik velikega doleta, predviden za delovanje v akcijah z neprekinjenim  trajanjem do 10 ur.
Su-27PU: dvoseda verzija na osnovi modela Su-27UB za dolg dolet
Su-30: nova oznaka za Su-27PU
Su-30M: verzija Su-30 z vgrajenimi zmogljivostmi za lovskobombniške naloge; izvozna oznaka Su-30MK (indijske verzija z usmerjenim potiskom)
Su-32: nova oznaka za Su-27IB/KU.
Su-33: nova oznaka za proizvodno verzijo Su-27K.
Su-35: preoznačena verzija Su-27M.

Tehnični podatki:
Suhoj Su-27"flanker-B"
SZ, Rusija

Tip: enosedi prestreznik, enosedi/dvosedi lovski bombnik, dvosedi bojni trenažnik
Pogon: dva turboventilatorska motorja Ljulka/Saturn AL31F
- potisk 8100 kg
- z dodatnim zgorevanjem 12.550 kg

Oborožitev:
· top GŠ- 30l 30 mm s 149 naboji
· zrak-zrak: dve raketi kratkega dosega AA-10A “alamo-A” (R-27R), dve raketi kratkega dosega AA-10B “alamo-B” (R-27T), dve AA-10C “alamo-C” (R-27ER), dve R-27ET (AA-10D “alamo-D”); štiri rakete AA-11 “archer” (R-73A), ali  AA-8 “aphid” (R-60) ali tudi štiri AA-9 “amos” (R-33); štirje lanserji nevodljivih raket 130 mm
· rakete zrak-zemlja: Kh-25ML (AS-10 “karen”), Kh25MP (AS-12 “kegler”), Kh-29 (AS-14 “kedge”), Kh-31 (AS-17 “kripton”)
· vodljive bombe KAB-500 in KAB-1500
· bombe FAB-500, FAB, 250 in FAB-100
· v lovskobombniški verziji do 8.000 kg orožja, v lovsko-prestrezniški starejši “flankerji” do 6.000 kg, izpopolnjeni modeli do 8000 kg
Cena: nad 35 milijonov dolarjev
V operativni rabi: Rusija, Ukrajina, Belorusija, Kazahstan, Indija, Kitajska, Vietnem

Video
http://marcbrecy.neuf.fr/valse.html


Nazaj