Enciklopedija

Franc Terglav, ki je 1. decembra 1981 ob 7.30 poletel iz Brnika po službeni dolžnosti kot sopilot tokrat skupaj s kapetanom Ivanom Kunovičem, ni nikoli dokončal leta 1308 do letališča Campo dell Oro na Korziki.

Zaupal je v mehanika, zaupal je v kontrolorja, zaupal je v papirje, zaupal v instrumente in zaupal je v sopilota, saj je za uspešen let potrebno, da vsak od sodelujočih opravi svojo nalogo. Brez medsebojnega zaupanja večina letal ne bi poletela in pilot ne bi bil uspešen, če ne bi  zaupal moštvu, v katerem je potrebno zaupanje vzdrževati.  Bistveno pri tem  je, da so pravi ljudje na pravih mestih in da vlada Newtonov zakon »Moč zaupanja«, ki je  bistveni za uspeh pilota. Zaupanje pa se razvija počasi, z nabiranjem letalskih ur in z vajami nadzora.  (slika: Franc med letenjem)

Ivan Smolčnik o začetkih letenja
Ni preprosto postati pilot in Franc Terglav je že v zgodnjih mladih letih začel nabirati ure, ko je leta 1957 na letališču v Turiški vasi republiški internat organiziral šolo jadralnega letenja.« Na takrat peščeni stezi so učitelji letenja iz vse Slovenije, večinoma iz Celja, začeli šolati. s pomočjo vitle, za jadranje željne fante z dvosednim letalom tip RODA. Šolanje je potekalo  cele dneve, v prvem delu od 5. ure zjutraj do kosila, po kosilu je bilo obvezno spanje in nato so nadaljevali drugi del šolanja. od 15 ure do 20 ure« po pripovedovanju takratnega upravnika letališča Ivana Smolčnika.  Franc, ki je prihajal iz tehnične šole usmerjene v sistematično delo, je prenašal to znanje tudi na rezultate pri letenju. »Značilno zanj je bilo tudi to, da je vse, kar  sem mu naročil, tudi perfektno izpolnil« je dejal Ivan Smolčnik in dodal,« da je ob zaključku tečaja, Franc Terglav dobil tudi posebno pohvalo. Na zaključku šolanja je pri teoretičnem in praktičnem izpitu letenja bil prisoten tudi  inšpektor za letenje Jože Krumpak. V letu 1958 so z letalom PO-2, ki so ga dobili od Letalske zveze Slovenije, že lahko vlekli jadralno letalo in med uspešnimi kandidati, ki so opravili izpit za aerozaprego je bil tudi Franc Terglav. Velika pridobitev za klub je bilo motorno šolsko letalo AERO 2, na katerega se je prešolalo več jadralnih pilotov, med njimi tudi Franc. Uspešni člani kluba so nato »regrutirali« v vrste rezervnih vojnih motornih pilotov, kjer so v Zadru nabirali ure in znanje.« je dejal Ivan Smolčnik, ki se je navduševal nad uspehi Franca. (desno: Franc leta 1979)

Gustav Ajdič o šolanju vojaških pilotov v Zadru
Gustav Ajdič, med drugim vojaški in vojni pilot,  je v sedemdesetih letih rad prihajal v Aeroklub v Turiški vasi, kjer je šolal jadralne pilote. Leta 2006, ob obisku pri njemu doma je povedal, »da so za šolanje vojaškega pilota v Zadru že od leta 1934 dalje imeli prednost vsi jadralci oz. športni piloti. Tako je v šoli v Zadru, ki je bila takrat tudi edina za šolanje vojaških pilotov, Franc nadaljeval šolanje in pridobil veliko teoretičnega znanja in praktičnega letenja v raznih meteoroloških, tehničnih in delovnih pogojih. Dobro je prestajal vse te preizkušnje, saj je pred tem  v odprtem letalu čavka v Turiški vasi, kjer je  na lastni koži zaznaval lastnosti vetra, dežja, termike, padine, uporabljal  lastne odločitve, saj  je instrumentalna oprema letala takrat bila minimalna.  Aeroklub v Turiški vasi je v šestdesetih letih  imel največ aktivnih motornih pilotov v tistih časih v Sloveniji in med katerimi je izstopal Franc Terglav« rad pove Ivan Smolčnik.  Poleg teorije in prakse je potrebno za dobrega pilota  odlično zdravje in kondicija, kar vse je  Franc izpolnjeval. Ure letenja so se mu množile in odločil se je, da bo postal njegov edini poklic letenje. V Turiški vasi, je kot upravnik, inštruktor jadralnega in motornega letenja prenašal znanje na mlajše in starejše generacije.  Pogosto je poletel s turisti nad Uršljo goro in  velikokrat na vprašanja raje odgovarjal z nasmehom in s pogledom. Njegov miren izraz na obrazu in njegov nasmeh so si zapomnili vsi, ki so kdajkoli poleteli z njim.  Sanje Franca, da bo nekega dne poletel tako svobodno kot lahko le ptica, so se mu  uresničile in njegove sanje so postale njegova poslovna pot, to je pot profesionalnega pilota, ki jo je opravljal do konca svojega življenja. (Šestčlanska družina Terglav, Franc prvi z leve)

Franc s slovenjgraškimi klubskimi prijatelji peti iz leve

Profesionalna pot pilota
Firma Gorenje Velenje je bila v sedemdesetih letih, ko jo je vodil direktor Ivan Atelšek, ena največjih izvoznih podjetij v takratni Jugoslaviji, saj je zaposlovala 19.000 ljudi. Prav zaradi izpolnjevanja vse večjih  potreb so se v Gorenju odločili, da nabavijo lastno letalo in zaposlijo dva pilota. Prvo letalo tip SENECA z dvema propelerskima motorjema je v letu 1974 pilotiral tudi Franc Terglav. Zaradi vse večje potrebe prispeti do poslovnih partnerjev, ki jih je Gorenje imelo po celi Evropi, so nabavili udobnejše in večje letalo tip PIPER NAVAJA. Vse boljši poslovni rezultati Gorenja in potreba po skrajšanju potovalnega časa med poslovnimi partnerji je prispevala k zamenjavi tipa letala  NAVAJA z nakupom rabljenega reaktivnega letala CITATION od hrvaške vlade, ki je imelo  oznako YU-BIA in  ga je Franc vozil skupaj s sopilotom Jožetom Černičem do leta 1980. Vsak tip letala je terjal prešolanje in s tem k pridobitvi licence za posamezni tip letala in prispeval k nabiranju števila naletenih ur ter pridobivanju izkušenj. (Franc na šolanju v Zadru 1959)

Kot pilot kapetan je bil povabljen k INEX ADRII, kjer se je zaposlil leta 1980 in kjer je po pristanku letala, ki ga je upravljal, »velikokrat doživel aplavz potnikov«, po njegovem pripovedovanju. Po najboljše opravljenih testih v Adrii je bil  izbran za prešolanje za novi tip aviona DC 9, kamor je odšel spomladi 1981 in se vrnil iz Los Angelesa z licenco za ta tip letala.

Vsega skupaj je Franc Terglav po besedah Ivana Smolčnika v 23 letih naletel čez 3000 ur na različnih tipih letal, kar se je uradno beležilo. Tako pilot Ivan Smolčnik kot pilot Gustav Ajdič sta njemu v spomin v letu 2006 še povedala, »da ga ocenjujeta kot zelo sposobnega pilota z maksimalnim znanjem« in dodala, »da je bil eden izmed najbolj discipliniranih in uspešnih pilotov tistih časov«. Menimo, da se temu pridružujejo še tisti piloti in prijatelji, ki so ga poznali, ga imeli radi in leteli ali kako drugače sodelovali  z njim.

Franc pred službeno potjo za Maribor

Rajko Tomašič iz Vrsarja se ga rad spominja
Franc se je rodil 15.9.1941 v Navrškem vrhu pri Prevaljah kot prvi sin 6 članske družine. Oče mu je umrl, ko je imel 14 let,  vendar je usmeril vse možnosti in energije v to, da je prišel do privilegiranega poklica pilota. S šestnajstimi leti je začel zahajati s prijateljem Milanom na letališče v Turiško vas, kamor se je vračal do konca svojega življenja. Že v mladih letih se je preizkušal v grupnem letenju, ko so v 60 letih z dodatno izposojenim letalom AERO 2 vadili pod vodstvom Ivana Smolčnika. V klubu so se preizkušali tudi v akrobatskem letenju na letalu tip ZLIN, za katerega je Franc imel licenco ter tekmoval  v akrobatskem letenju tudi na letalskih mitingih. V drugi polovici sedemdesetih let je velikokrat poletel v Vrsar, kjer se Rajko Tomašič, pilot-kapetan in šef letališča v Vrsarju, še danes rad spominja Franca in pravi » Franc je bio iskusan instruktor, odličan akropilot slovenjgradskog aerokluba. Kao kapetan na avionima poslovne avijacije sa kolegom, kapetanom Černičem, djelili su zajedno stotine i stotine sati letenja u svim lijepim i teškim situacijama koje nosi posao u poslovnoj avijaciji na avionima Seneka, Navajo i Citationu. Svoja je iskustva prenosio meni u mojem profesionalnom školovanju, te u prvim letovima na prijevozu turista sa vrsarskog aerodroma. Franc je bio pilot po rodjenju i profesiji. Takvog ga pamtim«.  Franc kot  inštruktor letenja je v koroškem aeroklubu na Piper-ju, Cessni in drugih tipih letal je izšolal veliko pilotov, ki so postali uspešni tako v športnem kot profesionalnem letenju. Za svoje delo in sodelovanje na različnih tekmovanjih, je prejel veliko priznanj in medalj.  Na poslovne poti Gorenja  je po Evropi  v 6 letih popeljal veliko direktorjev in vladnih funkcionarjev bivše Jugoslavije. (Franc na letališču v Mariboru 1980)

 Profesionalno pot končal na INEX ADRII
V osemdesetih letih je nadaljeval svojo profesionalno pot na INEX ADRII. Tisti dan je bila gora San Pietro zavita v meglo in na tisti dan, ki zanj ni bil uradno planiran za letenje, je  poletelo  letalo  tip  DC-9 z registrsko oznako YU-ANA, ki je veljalo za enega od zadnjih dosežkov letalske tehnike, na novo pot prvič na Korziko - na neizkušeno pot, z izkušenima pilotoma. Morda pa je tokrat odpovedal Newtonon zakon »Moč zaupanja« …

Besedilo: Majda Meško v sodelovanju z Ivanom Smolčnikom, Gustavom Ajdičem in Rajkom Tomašičem (arhiv)
Fotografije: arhiv Majda Meško

Besedilo: Anin zadnji let

Kapetana poslovnih letal Gorenja Franc in Jože

Franc leta 1981