A310MRTT | KC-10 | KC-135 | KC-767
Že v zelo zgodnji dobi letalstva se je pojavil problem doleta letal. In ideja je prišla kar sama po sebi: povečali naj bi ga z oskrbo z gorivom v zraku. Prvi preizkus je bil eksotičen, pravzaprav tak, kot se za (pionirske) Američane spodobi; tako imenovani »sprehajalec po krilu« - wing walker je sestopil z letala Lincoln standard na hrbet Curtissa JN-4 s cevjo, jo vtaknil v čep slednjega in prečrpavanje seje lahko začelo.
Druga vojna je potem spravila na površje problem prekratkega dolet letal. Že leta 1942 se je v ZDA mudil predstavnik angleškega FLR in namestil opremo za prečrpavanje goriva na letečo cisterno, v tistem primeru je bil to B-24 liberator, in v sprejemnika B-17 flying fortress.
Resnejše razmišljanje o tem pa so potem vzpodbudila reakcijska letala seveda dosti bolj požrešna in potrebna goriva, kot prejšnja z batnimi motorji. Pri Boeingu so začeli z razvojem posebnega sistema, ki bi olajšal postopek, in nastala je teleskopska cev, opremljena z majhnimi krilci, ki se s koncem spoji s sprejemnikom v oskrbovanem letalu. Tak način dopušča precej večjo hitrost, kot s cevjo. Sistem je že deloval in ZDA so začele v leteče cisterne spreminjati predvsem bombnike, tako na primer B-29, ki je kot tanker dobil oznako KB-29. Ker so potrebe po povečanem doletu bojne flote Poveljstva strateških sil naraščale, so na osnovi potniškega štirimotornega reaktivca Boeing B707 izdelali leteče cisterne z oznako KC-135.
Tudi v Sovjetski zvezi so poskušali z razvojem in s postopki dopolnjevanja zaloge goriva v zraku, vendar ni šlo tako pospešeno kot v ZDA, niti ne v takšnem obsegu. Rusi so tako šele po letu 1960 dobili nekaj zmogljivosti za oskrbo z gorivom v zraku, dopolnjevanje goriva so prakticirali zgolj z manjšimi 1etali in še to bolj v bližini svojih oporišč. Razvili so predvsem sistem s cevjo in padalom za stabilizacijo na koncu.
Veliko novosti v tehniki oskrbovanja z gorivom v zraku so uvedli z novim velikim letalom - letečo cisterno KC-10 izvedenko iz trimotornega potniškega letala. Novost je vključevala tudi oba sistema hkrati na istem letalu, s teh cistern pa se hkrati lahko oskrbujejo tako letala Letalskih sil ZDA (USAF) kot letalstva Vojne mornarice ZDA (US Navy).
Pravo mesarsko klanje pa je poteklo za bodočo 'letečo cisterno' ameriških Letalskih sil in letalstva Vojne mornarice. Boj je seveda potekal med Airbusom in Boeingom. Na koncu je zmagal Boeing.
Že v zelo zgodnji dobi letalstva se je pojavil problem doleta letal. In ideja je prišla kar sama po sebi: povečali naj bi ga z oskrbo z gorivom v zraku. Prvi preizkus je bil eksotičen, pravzaprav tak, kot se za (pionirske) Američane spodobi; tako imenovani »sprehajalec po krilu« - wing walker je sestopil z letala Lincoln standard na hrbet Curtissa JN-4 s cevjo, jo vtaknil v čep slednjega in prečrpavanje seje lahko začelo.

Resnejše razmišljanje o tem pa so potem vzpodbudila reakcijska letala seveda dosti bolj požrešna in potrebna goriva, kot prejšnja z batnimi motorji. Pri Boeingu so začeli z razvojem posebnega sistema, ki bi olajšal postopek, in nastala je teleskopska cev, opremljena z majhnimi krilci, ki se s koncem spoji s sprejemnikom v oskrbovanem letalu. Tak način dopušča precej večjo hitrost, kot s cevjo. Sistem je že deloval in ZDA so začele v leteče cisterne spreminjati predvsem bombnike, tako na primer B-29, ki je kot tanker dobil oznako KB-29. Ker so potrebe po povečanem doletu bojne flote Poveljstva strateških sil naraščale, so na osnovi potniškega štirimotornega reaktivca Boeing B707 izdelali leteče cisterne z oznako KC-135.
Tudi v Sovjetski zvezi so poskušali z razvojem in s postopki dopolnjevanja zaloge goriva v zraku, vendar ni šlo tako pospešeno kot v ZDA, niti ne v takšnem obsegu. Rusi so tako šele po letu 1960 dobili nekaj zmogljivosti za oskrbo z gorivom v zraku, dopolnjevanje goriva so prakticirali zgolj z manjšimi 1etali in še to bolj v bližini svojih oporišč. Razvili so predvsem sistem s cevjo in padalom za stabilizacijo na koncu.
Veliko novosti v tehniki oskrbovanja z gorivom v zraku so uvedli z novim velikim letalom - letečo cisterno KC-10 izvedenko iz trimotornega potniškega letala. Novost je vključevala tudi oba sistema hkrati na istem letalu, s teh cistern pa se hkrati lahko oskrbujejo tako letala Letalskih sil ZDA (USAF) kot letalstva Vojne mornarice ZDA (US Navy).
Pravo mesarsko klanje pa je poteklo za bodočo 'letečo cisterno' ameriških Letalskih sil in letalstva Vojne mornarice. Boj je seveda potekal med Airbusom in Boeingom. Na koncu je zmagal Boeing.