V današnjih obsežnih vojnih operacijah ima zračni transport življenjsko pomembno vlogo, vendar od nekdaj ni bilo tako. Zračni transport z letali in (tudi ali celo predvsem) s helikopterji je bil morda ena najpočasneje razvijajočih se plati letalstva in njegove uporabe v bojne namene, če ta razvoj seveda primerjamo z na primer lovci, pa bombniki, izvidniki in podobno.
Letalski vojaški transporterji so bili sprva, bila so to dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ali predelani bombniki ali pa kar prirejena letala, drugače namenjena prevozu potnikov, Prvo letalo, posebej namenjeno prevozu vojaških enot, je bil Vickers vernon Kraljevskih letalskih sil - RAF v letu 1922, razvit iz civilnega potniškega letala Vickers vimy, prepeljal pa je lahko 11 vojakov - ob treh članih posadke. In hitrost: za takrat »kar« 128 km/h, preletena razdalja pa nad 500 km. Prvikrat so ga za vojaški transport uporabili v vojaških operacijah v Iraku.
Po teh štorkljastih dvokrilcih so v tridesetih letih začeli z razvojem verjetno ene od največjih legend mod vojaškimi (pa tudi civilnimi) transportnimi letali nasploh, slovitim Douglasovim C-47 dakota. Kot prototip civilnega potniškega leta z oznako DC-1 je vzletel že leta 1933, potem je iz izpopolnjenega DC-2 že nastala prva verzija vojaškega transporterja. Vendar je bil DC-2 še vedno nekoliko »podhranjen« za svoje namene, zato so izdelali daljšega in predvsem močnejšega DC-3. Prvo obsežnejše naročilo je prišlo za kar 545 C-47 v septembru 1940, izdelavo samo pa je še pospešil vstop ZDA v vojno, ko so vojaške namene uporabili tudi veliko število civilnih DC-3. Zagotovo je C-47 transportni rekorder, vseh skupaj so, s civilnimi vred, izdelali nad 10.000 in uporabljali v kar 103 državah vsega sveta. Serijo nad 2000 dakot – Li-2 - so licenčno izdelali tudi Rusi.
Druga svetovna vojna je pomenila široko uporabo vojaških transportnih letal. Dakote so v zavezniških silah uporabljali med drugim tudi za transport padalskih desantov. Še nekaj je značilnost tega obdobja, to so bila transportna jadralna letala, uporabljale pa so jih tako Luftwaffe kot USAF in RAF. Kaj prida prihodnosti ta nemotorna transportna letala niso imela in so proti koncu druge svetovne vojne ugasnila. Dve klasični transportni letali druge svetovne vojne sta bila še Curtissov C-46 commando in Junkersov Ju-52.
Med povojnimi vojaškimi transporterji, ki so izstopali, je bil Douglasov C-74 globemaster I, ki se je moral nemudoma dokazovati v operaciji Berlinski zračni most. Z modifikacijo trupa je nastal C-124 globemaster II.
Bolj plodna so bila petdeseta leta minulega stoletja, »Položili so temeljni kamen« za transportnega uspešneža stoletja, Lockheedovo letalo YC-130 hercules. Leta 2004 je hercules srečal Abrahama, vendar je še vedno v proizvodnji - zadnja verzija ima oznako C-130J. Uporabljajo ga v 61 državah po svetu, njegovo veliko uspešnost in kakovost potrjuje dejstvo, da so uporabniki herculesov stare verzije preprosto zamenjali z novejšimi, ne pa z drugačnim - morda sodobnejšim - tipom transporterja! Dokončno so tudi uveljavili turbinske motorje.
Rusija je po drugi svetovni vojni razvila in izdelovala kar široko paleto vojaških transportnih letal, vendar je iz petdesetih let izšel kot najpomembnejši Antonov An-12. Izdelali so jih nad 1200, uporabljali pa, poleg bivše Sovjetske zveze, še v vsaj 20 drugih državah, nekateri primerki pa so še vedno operativni. Kitajska jih je licenčno izdelala 667 - kot Y-8.
Američani so za vojaške namene predelali tudi svoje znamenito štirimotorno potniško letalo, prvo reakcijsko čezoceansko, Boeingov B707. Vojaška izvedenka je dobila oznako C-135, skupaj so jih izdelali 88.
Naslednji ameriški vojaški transporter je bil povsem namensko vojaški, Lockheed C-141 starlifter, sledil pa mu je še večji C-5 galaxy.
V Rusiji so turbopropelersko An-12 začeli zamenjevati s štirimotornimi reakcijskimi Iljušini Il-76 srednjega do dolgega doleta. Izdelali so jih kar veliko serijo, skupaj nad 800.
Tudi kontinentalna Evropa je konec je leta 1963 dobila svoje prvo namensko vojaško transportno letalo, nastalo v okviru transportne zveze, od tod tudi naziv transall C-160.
Značilnost zadnjega desetletja - ali celo dveh, če upoštevamo še britansko operacijo na Falklandih - na tem področju je primanjkovanje zračnotransportnih zmogljivostih. Slednje dokazujejo predvsem Američani in zavezniki s podatkom, da so v operaciji Puščavski vihar - največji zračnotransportnih operacij po drugi svetovni vojni - kar štiri petine vojaških transportov opravili s floto komercialnih letal.
V takšnih razmerah je nastal McDonnell Douglasov - zdaj Boeingov C-17 globemaster III. Izkazal se je z zračnim mostom med Rhein-Maino in Bosno v letih 1995 in 1996 v operaciji IFOR. Tudi to pa ni bilo dovolj za večje domače (ameriško) naročilo ali celo iz tujine. Potm je tu tudi evropski projekt A400M (pod okriljem vojaške veje Airbusa v sklopu EADS, danes Airbus Military).
V bivši Sovjetski zvezi sta nastala dva zanimiva projekta, oba vojaško-civilna. Gre seveda za dva transportna orjaka na eni strani An-124 in potem še Rusi, skupaj z Ukrajinci, tudi danes nočejo zaostajati in so razvili veliko transportno turbopropelersko letalo An-70.
Konflikta v Iraku in Afganistanu sta za vojaške načrtovalce neizčrpen vir izkušenj in preizkušanja vsega, kar so pred časom načrtovali bodisi na strateškem in/ali taktičnem področju. Gre tako za uporabo vojaških taktik kot za uporabo sodobno zasnovane opreme in oborožitve, načrtovane za bojevnika 21. stoletja. Vse je na preizkusu in nekatera izvedenska mnenja kažejo, da se vse taktike in vsa oprema ter oborožitev niso izkazali v skladu s pričakovanji. Načrtovalci so posebno poglavje namenili tudi zračnemu transportu tako medcelinskemu kot znotrajvojskovališčnemu. Danes gre za transporte do omenjenih žarišč, že jutri je to lahko kje drugje, ali v Južni ali Latinski Ameriki, Afriki ... In s čim danes prevažajo po zraku vojake in jih oskrbujejo z opremo in drugi potrebnim?
• Dvomotorni turbopropelerski vojaški transporterji
• Taktični transportni dvomotorni reaktivci
• Štirimotorni reaktivci
• Štirimotorni propeleraši
Letalski vojaški transporterji so bili sprva, bila so to dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ali predelani bombniki ali pa kar prirejena letala, drugače namenjena prevozu potnikov, Prvo letalo, posebej namenjeno prevozu vojaških enot, je bil Vickers vernon Kraljevskih letalskih sil - RAF v letu 1922, razvit iz civilnega potniškega letala Vickers vimy, prepeljal pa je lahko 11 vojakov - ob treh članih posadke. In hitrost: za takrat »kar« 128 km/h, preletena razdalja pa nad 500 km. Prvikrat so ga za vojaški transport uporabili v vojaških operacijah v Iraku.

Druga svetovna vojna je pomenila široko uporabo vojaških transportnih letal. Dakote so v zavezniških silah uporabljali med drugim tudi za transport padalskih desantov. Še nekaj je značilnost tega obdobja, to so bila transportna jadralna letala, uporabljale pa so jih tako Luftwaffe kot USAF in RAF. Kaj prida prihodnosti ta nemotorna transportna letala niso imela in so proti koncu druge svetovne vojne ugasnila. Dve klasični transportni letali druge svetovne vojne sta bila še Curtissov C-46 commando in Junkersov Ju-52.
Med povojnimi vojaškimi transporterji, ki so izstopali, je bil Douglasov C-74 globemaster I, ki se je moral nemudoma dokazovati v operaciji Berlinski zračni most. Z modifikacijo trupa je nastal C-124 globemaster II.

Rusija je po drugi svetovni vojni razvila in izdelovala kar široko paleto vojaških transportnih letal, vendar je iz petdesetih let izšel kot najpomembnejši Antonov An-12. Izdelali so jih nad 1200, uporabljali pa, poleg bivše Sovjetske zveze, še v vsaj 20 drugih državah, nekateri primerki pa so še vedno operativni. Kitajska jih je licenčno izdelala 667 - kot Y-8.
Američani so za vojaške namene predelali tudi svoje znamenito štirimotorno potniško letalo, prvo reakcijsko čezoceansko, Boeingov B707. Vojaška izvedenka je dobila oznako C-135, skupaj so jih izdelali 88.
Naslednji ameriški vojaški transporter je bil povsem namensko vojaški, Lockheed C-141 starlifter, sledil pa mu je še večji C-5 galaxy.
V Rusiji so turbopropelersko An-12 začeli zamenjevati s štirimotornimi reakcijskimi Iljušini Il-76 srednjega do dolgega doleta. Izdelali so jih kar veliko serijo, skupaj nad 800.
Tudi kontinentalna Evropa je konec je leta 1963 dobila svoje prvo namensko vojaško transportno letalo, nastalo v okviru transportne zveze, od tod tudi naziv transall C-160.
Značilnost zadnjega desetletja - ali celo dveh, če upoštevamo še britansko operacijo na Falklandih - na tem področju je primanjkovanje zračnotransportnih zmogljivostih. Slednje dokazujejo predvsem Američani in zavezniki s podatkom, da so v operaciji Puščavski vihar - največji zračnotransportnih operacij po drugi svetovni vojni - kar štiri petine vojaških transportov opravili s floto komercialnih letal.

V bivši Sovjetski zvezi sta nastala dva zanimiva projekta, oba vojaško-civilna. Gre seveda za dva transportna orjaka na eni strani An-124 in potem še Rusi, skupaj z Ukrajinci, tudi danes nočejo zaostajati in so razvili veliko transportno turbopropelersko letalo An-70.
Konflikta v Iraku in Afganistanu sta za vojaške načrtovalce neizčrpen vir izkušenj in preizkušanja vsega, kar so pred časom načrtovali bodisi na strateškem in/ali taktičnem področju. Gre tako za uporabo vojaških taktik kot za uporabo sodobno zasnovane opreme in oborožitve, načrtovane za bojevnika 21. stoletja. Vse je na preizkusu in nekatera izvedenska mnenja kažejo, da se vse taktike in vsa oprema ter oborožitev niso izkazali v skladu s pričakovanji. Načrtovalci so posebno poglavje namenili tudi zračnemu transportu tako medcelinskemu kot znotrajvojskovališčnemu. Danes gre za transporte do omenjenih žarišč, že jutri je to lahko kje drugje, ali v Južni ali Latinski Ameriki, Afriki ... In s čim danes prevažajo po zraku vojake in jih oskrbujejo z opremo in drugi potrebnim?
• Dvomotorni turbopropelerski vojaški transporterji
• Taktični transportni dvomotorni reaktivci
• Štirimotorni reaktivci
• Štirimotorni propeleraši