Največji otok v Karibskem morju, ki je hkrati tudi komunistična oaza v tem delu sveta je tako zgodovinsko kakor kulturno gledano zelo privlačen za turiste. Velika večina ljudi pozna Kubo po njenem diktatorju Fidelu Kastru, svetovno znanih cigarah, rumu in salsi. Tisti, ki spremljajo vojaško - politično stanje v državi bi omenili še Prašičji zaliv in zloglasno ameriško vojaško oporišče Guantanamo.
Kuba z petsto letno zgodovino se je začela razvijati kot španska kolonija. V devetnajstem stoletju se je tam naselilo veliko Američanov, ki so postajali veleposestniki in gojili predvsem tobak, kavo in sladkorni trs. Nekateri pa so se začeli ukvarjati tudi s turizmom. Danes najbolj znano turistično mesto je Varadero, ki pa turistu nikakor ne daje občutek, da je na Kubi. Ko je oblast na Kubi lata 1959 prevzel Fidel Kastro so se odnosi z ZDA poslabšali, do te mere, da so ZDA uvedle trgovsko blokado Kube in z njo prekinili vse diplomatske odnose. Castro je zasebno lastnino podržavil in ameriški veleposestniki ter industrijalci so se po večini umaknili s Kube.
Fidel se je povezal s Sovjetsko zvezo in težave so se s tem šele dobro začele. Takratni predsednik ZDA John F. Kennedy, ki je leta 1961 prevzel oblast je menil, da Castro predstavlja grožnjo za ZDA. V svojem mnenju pa ni bil osamljen, sa je že njegov predhodnih Eisenhower odobril skrivni načrt za invazijo na Kubo. Njegova administracija je pod okriljem CIE zato začela s tajnimi operacijami, ki bi pospravile s Castrom. CIA je imela s Kubo podoben načrt kakor z Gvatemalo, kjer so leta 1954 prav tako izvedli invazijo (z Gvatemalskimi izgnanci), vrgli dotedanjo oblast in postavili sebi (ZDA) prijazno vlado.
Eisenhower je za invazijo na Kubo odobril finančna sredstva v višini 4,4 mio dolarjev. Načrt je vseboval štiri dele. Združiti ljudi, ki nasprotujejo Castrovemu režimu izven Kube (v ZDA); rezviti komunikacijske poti za masovno obveščanje Kubancev med invazijo; pridobiti notranje privržence, ki bi sledili ukazom in diverzantsko delovali na Kubi in ustvariti paravojaško enoto zunaj Kube (v popolni tajnosti so jih urili v Gvatemali), ki bi izvedla invazijo. ZDA so se na ta način hotele zaščititi pred očitki, da so same napadle Kubo. Castro se je tega dobro zavedal in se na invazijo dobro pripravil. Eisenhower, Kennedy in drugi visoki vojaški uradniki so do 31. oktobra 1960 zanikali kakršno koli pripravo operacij, ki bi bile uperjene proti Kubi. Njihovo sprenevedanje pa je na zasedanju ZN z dokazi razkril kubanski zunanji minister Raul Roa. Američanom in svetu je dokazal, da CIA rekrutira kubanske izgnance in jim plačuje po 400 dolarjev mesečno. Kontrarevolucionarji kot jih je imenoval Roa, naj bi dobivali dodatni denar tudi za vzdrževanje svojih družin. Ko so novinarji pet dni pred invazijo na tiskovni konferenci vprašali Kennedyja, kako daleč z vojaškim posredovanjem so ZDA pripravljene it na Kubi je zatrdil, da ameriški vojaki ne bodo nikoli napadli Kube. S stem sprenevedanjem seveda ni zanikal, da invazije ne bo.
Invazija na Kubo se je začela 14. aprila 1961, ko je šest ladij iz pristanišča Cabezas v Nikaragvi odplula proti Kubi. Naslednji dan so ameriški bombniki B-26 napadli štiri letališča na Kubi. Kubanci so svojo sicer maloštevilčno floto letal uspeli pred napadom skriti.
Pod pretvezo, da gre za notranji upor so američani svoje B-26 maskirali v Kubanske barve in slike enega od letal s pilotom 'dezerterjem' tudi objavili. Zvijača ni uspela in svet se je kmalu zavedel, da so dejansko ZDA tiste, ki napadajo Kubo. Ladje s sedaj vojaško usposobljenimi izgnanci so dosegle obalo Kube 16. aprila zvečer. Zaradi slabih obveščevalnih podatkov (iz slik, ki jih je posnel U-2 se ni videl koralni greben) se je izkrcanje zavleklo do jutranjih ur. Kubanski pilot Enrique Carreras Rojas je v jutrnjih urah potopili dve ameriški ladji, med njima tudi poveljniško ladjo Maropa. Enote kontrarevolucionarjev združene v brigado 2506 so se 17. aprila izkrcale na Playa Giron in Playa Larga v Prašičjem zalivu. Fidelova vojska je bila na invazijo pripravljena in od 1400 pripadnikov brigade 2506 so jih 1197 ujeli. Ostali so padli med invazijo.
Sovjetski predsednik Nikita Hruščev je 17. aprila v pismu Johnu F. Kennedyju dejal, da ni nobena skrivnost več, da ZDA podpirajo invazijo na Kubo in da še ni prepozno, da se umaknejo. Američani, ki niso bili pričakovali takega odpora Kubancev in podpore Sovjetov so morali pod pritiskom svetovne javnosti odpovedati zračno podporo desantu in tako so pripadniki brigade 2506 ostali sami. Brez opreme in streliva so bil nemočni in invazija na Kubo se je končala v 72 urah. Fidel Castro je 20. aprila po radiu sporočil, da je bila invazija neuspešna in, da je revolucija ponovno zmagala.
Ujete kontrarevolucionarje so obsodili na 30 let zapora. Po dvajsetih mesecih pogajanj z Američani so jih večino izpustili. Američani so zanje plačali 53 mio dolarjev v hrani in zdravilih. Zaradi spodletele invazije je John F. Kennedy odpustil direktorja CIE. Kuba se je gospodarsko še bolj povezala s SZ in bližala se je že nova jederska kriza. Svet je v prihodnjem letu stal na robu jedrske vojne med ZDA in SZ, ki pa sta jo JFK in Hruščev pametno umirila. ZDA so morale SZ obljubiti, da vojaško ne bodo nikoli več intervenirale na Kubi. Od takrat pa do danes je Kuba zapadla v gospodarsko in socialno krizo. Pozabljena od sveta je do pred desetimi leti, ko so jo odprli za turiste postala največji muzej v naravi. Vsekakor vredna ogleda!
Fotografije: Borut Podgoršek