Leta 1943, ko je nemška vojska v Evropi že doživljala težke udarce zaveznikov in ko so se britanske vojaške misije prepričale, da je v Jugoslaviji partizansko gibanje veliko bolj aktivno v boju proti Nemcem in njihovim zaveznikom kot četniško, je počasi pričela pritekati zavezniška pomoč NOVJ.
V južni Italiji je bila osnovana oskrbovalna baza, od koder so zavezniki pošiljali pomoč v Jugoslavijo. Sprva je pomoč prihajala le na spuščališča, a se je hitro pokazala potreba po letališčih, tudi na slovenskih tleh. Slovensko partizansko vodstvo sprva nad idejo ni bilo navdušeno, saj se je balo, da bi letališča olajšala Britancem izkrcanje v Istri. V letu 1944 je zaradi težkih bojev število partizanskih ranjencev močno naraslo. Zavezniki so bili pripravljeni sprejeti ranjence v svoje bolnišnice, a pod pogojem, da partizani uredijo primerna letališča.
Pogoj za izgradnjo letališča je bilo dovolj veliko osvobojeno ozemlje. V Sloveniji sta bili v prvi polovici leta 1944 taki območji Bela Krajina in Loška dolina. V Beli Krajini je bilo letališče že pripravljeno, a zaradi sovražnikove ofenzive zavezniška letala na njem niso mogla pristajati. Tako je prvo partizansko letališče pričelo delovati v Loški dolini.
Sredi junija 1944 se je v Loški dolini zbrala ekipa za pripravo letališča. Ob pomoči domačinov so partizani na Nadleškem polju zravnali jarke in vzpetine, posekali grmovje, odstranili lesene in kamnite mejnike ter pripravili vse potrebno za pristanek letal. Letališče je bila dolgo 1200 metrov in široko 100 metrov, s koordinatami 45° 42' 10'' severno in 12° 7' 36'' vzhodno od Pariza. V kartah, ki so jih uporabljali zavezniški piloti, je bilo letališče označeno kot Picadilly Club. Poveljstvo letališča se je sprva nahajalo v Nadlesku, konec avgusta pa se je premaknilo v bližnjo Šmarato.
Glavni štab NOV in PO Slovenije je izdal posebna navodila za delovanje letališča. Dostop do letališča tistim, ki tam niso bili zaposleni, je bil najstrožje prepovedan. Enota, ki je skrbela za varnost letališča, je o pristanku letala morala biti obveščena na dan pristanka. Partizani, določeni za signalno službo, so morali ostati na svojih mestih, dokler jih nadrejeni ni odpoklical. Potrebno je bilo zagotoviti zadostno količino drv, da bi signalni ognji ves čas enakomerno goreli. Po pristanku se letalu ni smel nihče približati, dokler ni komandant letališča za to izdal ukaza. Sledilo je iztovarjanje tovora, ki ga je izvedla posebej za to določena skupina. Tovor je moral biti še isto noč pretovorjen na vnaprej določena mesta. Raztovarjanju letala je sledilo vkrcavanje ranjencev in ostalih potnikov, ki so morali čakati na točno določenem mestu na letališču. Vsi manevri so morali zaradi varnosti potekati kar najhitreje.
21. julija je bilo vse nared, da sta v Nadlesku pristali prvi zavezniški letali. Za evakuacijo ranjencev in bolnikov, njihov prevoz na letališče in njihovo oskrbo med čakanjem na polet je bila odgovorna uprava Slovenske vojne partizanske bolnice Snežnik (SVPB-S). Za zavarovanje letališča so bile zadolžene različne partizanske enote. Poleg domačega Notranjskega odreda so to nalogo v različnih obdobjih izvrševale še Gubčeva, Ljubljanska in 9. brigada.
Major Scott je bil vodja zavezniške letališke ekipe na letališču v Nadlesku. Poleg njega so bili v ekipi še vodnik Poole, vodnik Wright, desetnik Lowel ter A. C. Brombey. V Slovenijo so prispeli 2. avgusta 1944. (arhivska fotografija, major Scott, telegrafist in domačini iz Nadleska, Žgajnar 91)
Letališče v Nadlesku se je v zgodovino zapisalo tudi kot del izredne humanitarne zgodbe, ko so partizanske ranjence iz skrivnih partizanskih bolnišnic na Primorskem po enotedenski dolgi in naporni poti v drugi polovici avgusta 1944 prepeljali v Loško dolino, od koder so jih večino evakuirali v zavezniške bolnišnice v južni Italiji.
Zadnja letala so v Nadlesku pristala 9. septembra 1944. Dan kasneje so letališče napadle združene nemško-domobranske enote, ki jim delovanje letališče ni bilo skrito praktično od njegovega pričetka. Letališki ekipi se je med napadom uspelo varno umakniti. Odtlej so zavezniška letala pristajala v Beli Krajini.
Partizansko letališče Otok
Besedilo in fotografiji: Rok Filipčič