Enciklopedija

Spodnji zapis ima z letalstvom bore malo skupnega. Morda besedo plovba (ob kateri mi g. Pavle vedno napiše litanijo) in besedo pilot. Vse ostalo je za dušo!

Stojim v koloni pred Štampetovim mostom na primorski avtocesti in zazvoni mi telefon. Kadar me kliče šef, je nekaj resnega. »Živijo, ali motim?« »Ne, grem s Počka!« »Ali bi šel na prevzem ladje v Rusijo. Za 17 dni.« »Joj! A toliko? Ja, no, če že nihče drug noče, potem pa grem!« Prekinem zvezo in pomislim! Jaz na ladjo? Že ob misli na to mi je postalo slabo. Z barkami si nisem blizu. V bistvu mi je šlo vedno na bruhanje, kadar sem bil na barki, toda, ja, grem! Bom že kako! Malo tablet in obliž čez popek in bo šlo. V najslabšem primeru lahko na Kreti pobegnem z ladje in na letalo. Dan odhoda se bliža! Povsem sem miren, vseeno mi je in sem v pričakovanju nove pustolovščine. Ja, tako službo imam. Lepo, zanimivo, polno izzivov in nikoli ne vem, kje bom končal. To me žene naprej. Nekaj dni v hotelu, potem na ladjo.

V nedeljo zvečer kapitan Andrej skliče posadko. Pripravi ladjo za izplutje! Slišim aplavz. Na slabost sem že pozabil. Čakam met zadnje vrvi, s katero smo privezani na dok, in na dvig slovenske zastave. Tema! Nad krmo se oddaljuje Novorossiysk, nad premcem pa nič ne vidim. Malo me zaskrbi, toda saj fantje vedo, kaj delajo. Ob štirih se spravim spat, vendar ne morem zaspati. Preveč adrenalina. Grem nazaj na most in vsi so tam. Vsi smo budni že 22 ur. Ko sem prejšnje dni opazoval fante na ladji, nisem razumel, kaj jih žene v ta poklic. Barvajo, pometajo, brusijo, gledajo zemljevide, preverjajo stanje olja v motorjih, kuhajo, dvigajo in spuščajo zastave, čistijo orožje, ribajo, ukazujejo en drugemu in tako naprej. Vsak dan enako in vedno nekaj delajo! Zakaj? Grem na stolp in gledam okrog sebe.

Signalist mi pove, da so nas ob odhodu pozdravili z ruske vojaške ladje. »Kako pa to veš?« ga vprašam. »Ja, dvignili so zastavi, ki pomenita srečno pot! In mi smo odgovorili lep pozdrav!« »Spet z zastavami?« ga vprašam. Seveda. Stvar postane zanimiva. Mornarji imajo svoj »zastava jezik«. Vrhunsko. In zastavice na bojah imajo pomen? Ja, vsaka svoj! Ko korakam naprej po ladji, zadiši iz kuhinje. Pogledam vanjo in že se mi smejijo vsi trije, kuharja in pomočnik. »Si lačen?« Ja, ob takem vonju sem lačen tudi na ladji. Diši. Večerjo pojem z največjim veseljem. Pozabil sem, da mi gre že ob misli na ladjo na bruhanje. Hrana je vsak dan boljša. In ne, ne pretiravam. Zjutraj grem najprej na most. Za menoj pride mornar in glasno reče: »Na most!« Častnik ponovi: »Na most!« In me že zanima, zakaj je to dobro. Izvem, da je to zato, da vedo, kdo je kje in kje je kdo. Če ni na mostu, je na svojem mestu. In poveljnik mora vedeti, kje je kdo. Od zdaj naprej sem tudi jaz na mostu.

Mornarsko življenje mi postaja všeč, toda še vedno jih ne razumem, zakaj so izbrali ta poklic. Ladja pljuje naprej, približujemo se Bosporju. Megla, da bi jo lahko rezal. Na radarju kup zelenih lis v kvadratku. Navigator mi razloži, da so to ladje in da čakajo na prehod ožine. Tudi mi bomo počakali na pilota, da nam pomaga skozi. Ladja stoji! Valovi niso veliki, toda meni je slabo ob tem guganju. Grem na palubo in zamižim. Globoko vdihnem in zrak mi pomaga. Pred premcem vidim jato delfinov, ki še nekaj časa sledi ladji. Spremljata nas tudi turška fregata in obalna straža. Res smo zanimivi. Vsi imajo v rokah fotoaparate. S pomočjo navigacijskih kart in radarja smo našli cilj v temi ter megli. Fantje obvladajo! Res me zanima, kako bi šlo s sekstantom. Megla se dvigne, pilot pride. »Ali ga potrebujemo?« vprašam navigatorja. Taka so pravila. Varnost je na prvem mestu! Bospor in Istanbul zažarita v jutranjem soncu. Čudovito. Križarjenje mi postaja všeč. Sprehod po ladji me zanese še v podpalubje. Nekoč sem bil v strojnici Ankarana. Zdržal sem deset sekund, potem pa mi je bilo že slabo. Tokrat zadržim pol ure. Vse je v redu. Hrup in vročina sta neznosna. Pot kaplja z glav strojnikov. Motorji brnijo, strojniki preverjajo količino olja, temperaturo, vrtljaje in vse je v redu. Vročina in zatohlost me nazadnje preženeta nazaj na svež zrak. Počutim se že del njih, dobil sem majico in kapo z napisom VNL Triglav 11, vendar dotikam se lahko le kozarca, pribora in omela. Hrana je odlična! Zdaj, ko smo zapustili turške vode, lahko pokažemo trgovskim ladjam, da smo vojaška ladja. Orožarji dvignejo zaščitne prevleke s topa in mitraljezov. To ni vsa naša bojna moč. Imamo še kar nekaj orožja na zalogi, toda naj raje ostane v skladišču.

Dočakam sončni zahod. Kamera in fotoaparat bosta pregorela. Tega pogleda nočem zamuditi. Če ne bi bilo hrupa motorjev, bi bilo že romantično. A ja, tudi žensk ni na ladji, tako da z romantiko ne bo nič. Sonce utone in na morje pade noč. Luna sije s pol moči, jaz pa počasi začenjam razumeti, zakaj so se odločili za ta poklic. Dežurajo v treh izmenah po štiri ure. Ko niso na dolžnosti, imajo druge opravke. Dela na ladji nikoli ne zmanjka. Ladjo so vzeli za svojo in svoje delo opravljajo z ljubeznijo. Zdaj jih razumem. Radi imajo svoje delo in nič jim ni težko.