Verjetno eno najbolj eksotičnih in hkrati protislovnih bojnih letal je bil F-104, katerega zadnje primerke v verziji F-104S uporabljajo naši sosedje Italijani. Nekaj verzij tega letala, posebej nemška in belgijska, je bilo do konca ponesrečenih in oprijel se jih je nehvaležen vzdevek "Widow Maker". Oboji, Nemci in Belgijci, so jih zaradi tega vzeli iz uporabe, po drugi strani pa je bil to do nedavnega, praktično do najema sprva britanskih tornadov ADV in potem ameriških F-16, četrt stoletja praktično edini italijanski prestreznik.
Že sam nastanek tega letala je zanimiv, pri Lockheedu so ga namreč zasnovali na temelju izjav ameriških pilotov, da so v bojih z ruskimi MiGi-15 nad Korejo bolj kot vse drugo preklinjali premajhne zmogljivosti. Prav nobeden od takratnih zavezniških lovcev ni izstopal s hitrostjo, vzpenjanjem in veliko višino. Vse to pa so bile odlike preprostih sovjetskih lovcev. Američani so sklepali, da bi bil novi turboreakcijski motor sposoben doseči dvakratno hitrost zvoka. Vse lepo in prav, toda zasnova tako hitrega in prodornega lovca ni obetala nič kaj dobrih letalnih zmogljivosti na majhnih višinah in manevrskih zmogljivosti, potrebnih za bližinske zračne dvoboje, kjer je bolj kot hitrost pomemben dober manever.
Starfighterja so zasnovali v času, ko je večina bojnih letal, sploh pa lovcev, dobivala puščičasta ali pa delta krila. F-104 je dobil tanka krila majhne razpetine. Vse se je sukalo okoli zmogljivega motorja, trup pa je bil v nosnem delu zelo razpotegnjen, vanj so morali namreč vgraditi marsikaj. Med drugim rezervoar za
Zato pa so nadgrajeno izvedenko sprejeli Nemci v verziji F-104G. Lovcu so obetali odlično prebojnost v vlogi nosilca jedrskega taktičnega orožja, ekstremna hitrost na nizki višini, kar nad hitrostjo zvoka, pa je tudi veliko obetala v kombinaciji s slabo radarsko opaznostjo. Standardno oborožitev nemškega starfighterja je predstavljal bojni tovor do
V Italiji so izdelovali starfighterje verzije F-104S v Fiatu. V nos so mu že vgrajevali dokaj zmogljiv radar, oboroževali so ga že tudi z raketami zrak-zrak srednjega dosega sparrow, z zmogljivejšim motorjem pa je italijanski starfighter skoraj dvainpolkrat presegel hitrost zvoka.
Elektronska oprema v starfighterjih nikoli ni pomenila vrhunca tovrstnih tehnoloških dosežkov, pa vendar so konec šestdesetih let in predvsem sredi sedemdesetih Italijani skupaj z ameriškim Rockwellom vgradili radar s skorajda zmogljivostjo glej dol-streljaj dol.
Drugi dolgoletni uporabnih teh letal so bili Turki, poleg omenjenih držav pa so jih uporabljali še na Japonskem.
Tehnični podatki:
Lockheed F-104 starfighter
ZDA
Tip: enosedi lovec, izvidnik, prestreznik
Pogon: turboreakcijski motor General Electric J79 z dodanim zgorevanjem s potiskom do
Mere: | |
- dolžina | 16,69 m |
- višina | 4,11 m |
- razpetina kril | 6,68 m |
- površina kril | 18,22 m2 |
Mase: | |
- prazno | 6387 kg |
- največja vzletna | 13.171 kg |
Gorivo: | |
- notranje | ? |
- zunanje | ? |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
- visoko | M = 2,2+ |
- nizko | M = 1,2 |
- največja višina | 17.667 m |
- začetno vzpenjanje | 15.2349 m/min |
- dolet | 2920 km |
- bojni radij | 483 km |
Oborožitev:
- zrak-zrak: aspid, AIM-9 sidewinder, sparrow
- zrak-zemlja: AGM-65 D IIR maverick; kormoran, penguin; LAU-3A
- bombe: mk 82 GP, mk-83 GP, bomba kasetnica CBU
- top: M61