Generacija bojnih letal 5. generacije je začela nastajati v začetku osemdesetih let. Na ameriški strani je bil to projekt ATF (izpopolnjeni taktični lovec), naslednik prestreznika F-15 eagle (takrat so eagli resda šele začeli prihajati v operativne enote USAF). Na drugi strani, takrat v nasprotnem vojaško-političnem bloku, so odgovorili s projektoma MFI (mnogofunkcionalni frontovoi istrebitel) in LFI (ljohkij frontovoij istrebitelj) konstrukcijskega biroja MiG. Predrazvojne študije obeh projektov, MFI so označili s kodo
Ob začetku projektiranja že omenjenega večnamenskega lovca MFI so imeli v konstrukcijskem biroju MiG že obilo izkušenj z aerodinamiko letala konstrukcije racman-delta. Naposled je bil za takšne preizkušnje konstruiran MiG-21 analog. Preizkušanje takšne zasnove v Centralnem aerohidrodinamičnem inštitutu (CAGI) so samo še pospešile novice obveščevalne službe, ki so podobne usmeritve zasledile na Zahodu. Aerodinamične prednosti nestabilne racman konstrukcije in dokajšen volumen, ki je omogočal spravilo velike količine goriva, so odločilno vplivale na izbor tovrstne zasnove pri projektu 1.42.
Prvi narisani načrti projekta 1.42 segajo v leto 1986. Vodja konstruktorske skupine je postal Georgij Sedov, njegovi pomočniki pa Jurij Vorotnikov, A. Zažgin, kasneje pa se jim je pridružil še konstruktor Poljakov. Zaradi pomembnosti projekta pa sta nad 1.42 bdela tudi generalni konstruktor biroja MiG Rostislav Beljakov in njegov pomočnik Anatolij Belosvet.
Projekt 1.42 se je kar precej razlikoval od tedanje četrte generacije sovjetskih bojnih letal. V nasprotju s Su-27 in MiG-29 je imelo letalo premočrtni, gladek sprednji rob krila. Krilo prav tako nima podaljškov v korenu (LERX), namesto tega nastane vrtinčenje, ki generira zračni tok prek krila pod velikim vpadnim kotom že na profilu predkrila-kanardu.
Prvotna konstrukcija 1.42 je imela konvencionalne povsem pomične kanarde z neprekinjenim sprednjim robom, "pasji zob" so dodali kasneje zaradi povečevanja vrtinčenja. Kanardi s pasjim zobom so edinstvena konstrukcija, edino letalo s podobnimi predkrili - kanardi je bil MiG-35, zelo modificirana verzija MiG-29, po zatrjevanju nekaterih zgolj potegavščina.
Postopoma je Mikojanov projekt dobival jasno obliko. Znamenit je postal po številnih krmilnih površinah, prirejenih za prilagajanje aerodinamike letala v vseh načinih letenja.
Za letalo so načrtovali zbir orožij v notranjosti, v prvi vrsti zaradi zmanjšanja radarske slike, pa tudi zaradi lažjega letenja z nadzvočno hitrostjo brez delovanja sistema dodatnega zgorevanja. Mikojanovi konstruktorji so tako v eni od faz načrtovali jašek za orožje pod trupom iz katerega bi hidropnevmatsko potisnili orožje tik pred samo izstrelitvijo.
Radarsko sliko - odboj radarskega snopa od letala so zmanjšali z za okoli 15° navzven obrnjenima smernima stabilizatorjema, zelo pa so zmanjšali tudi vse reže med krmilnimi površinami in trupom. Nekatere konstruktorske poteze pa naravnost povečujejo radarsko sliko, na primer hrbtišče trupa in podtrupna repna smerna stabilizatorja.
Posebne omembe je vredna kombinacija sistema za krmarjenje. Poleg običajnih površin za krmarjenje ima 1.42 še dve sekciji zakrilc na zadnjem robu in dve sekciji krilc-zakrilc, pa tudi sistem usmerjenega potiska. Vse te površine krmari pilot prek digitalnega računalniškega sistema. Sistem vseskozi nadzoruje obnašanje statično nestabilnega letala v vseh načinih letenja in obenem skrbi, da letalo ne preide v nekontrolirano letenje.
Lovec pete generacije je, povsem jasno, potreboval tudi motor pete generacije. Najbolj se je temu približal Ljulka-Saturnov turboventilatorski motor nove generacije z dodatnim zgorevanjem AL-
Pogonski agregat AL-
Zaskrbljenost nad usodo letala je bila, ob stalnih prelaganjih in velikih zamudah, povsem samoumevna in le redki so še verjeli v uspeh. V zadnjih dneh 1998 so v dnevniku Nezavisnaja Gazeta objavili prve posnetke, 12. januarja 1999 pa so Mikojanov projekt MFI pripeljali iz hangarjev pred javnost. Letalo je nekajkrat zapeljalo po stezi, kar naj bi vzbujalo vtis pripravljenosti za skorajšnji prvi polet. Ta pa se je zgodil vendarle šele kasneje, hoteli so ga opraviti na dan ruskega vojaškega letalstva 24. februarja 2000, vendar so ga odložili na 29. februar 2000. Bil pa je precej kratek let, trajal ni niti dvajset minut, MFI je pilotiral poskusni pilot Vladimir Gorbunov. Dvignil se je na vsega
MFI je težki dvomotorni lovec s predkrili - kanardi, navzven nagnjenima smernima repnima stabilizatorjema, na pogled pa podoben tako evropskemu typhoonu kot ameriškemu F-22 raptorju. Delta krili sta nameščeni sredi trupa, sprednja robova sta ravna, po celotnem sprednjem robu se raztezajo predkrilca, na zadnjem pa dve sekciji krilc/zakrilc. Tik pod pilotsko kabino sta veliki predkrili-kanarda z značilnim pasjim zobom ob korenu.
Repna smerna stabilizatorja sta kar precej oddaljena drug od drugega in nagnjena navzven, kar spominja na F-22. Pod repnim delom sta na obeh straneh trupa precejšnja podtrupna smerna stabilizatorja. Nenavadni sta krmilni površini, nameščeni med izpušnima šobama - potisnikoma motorjev in smernima stabilizatorjema, tako imenovani notranji višinski krmili, ki dopolnjujeta nosna kanarda.
Motorja sta nameščena precej skupaj, uvodnika zraka sta škatlasta in spominjata na konstrukcijo pri evropskem lovcu typhoon. Izpušni šobi sta pomični, potisk je torej moč usmerjati. S pomočjo tega sistema izpolnjuje zahteve po superkrmarljivosti.
Eden sinonimov bojnih letal pete generacije je slaba radarska opaznost. Običajno so konstruktorji posegli po oblikah, ki radarski snop odbijajo nepravilno, ali pa uporabili krovne radarsko absorbcijske materiale in premaze. Rusi so seveda spet poskušali najti svojo pot do radarske "nevidnosti". Lotili so se povsem netradicionalnih tehnologij stealth, tako imenovanega "stealthogeničnega" sistema. Radarsko nevidnost naj bi dosegli s pomočjo sistema, po katerem naj bi z elektromagnetnim poljem ustvarili okoli letala za radarje nepredirno plazmo, ki bi jo generirale posebne naprave na letalu. Ta plazma naj bi radarske žarke dobesedno posrkala in tako zmanjšala radarsko sliko letala približno za stokrat.
Že med nastajanjem projekta MFI je prišlo obdobje, ko se je v tekmo za bojno letalo pete generacije ruskih letalskih sil začelo potegovati še letalo iz Suhojevega konstrukcijskega biroja. Suhoj s sredstvi ni imela težav, kajti vrstila so se naročila uspešnih dvomotornih lovcev iz družine Su-27. Naročili so jih Vitenam, Kitajska in Indija. Suhojevega demonstratorja tehnologije bojnega letala pete generacije so označili najprej z S-32, potem pa S-37, medtem ko dandanes nosi oznako Su-47. Pri Suhojevu so bili uspešnejši in hitrejši, pod nebo se je njihov demonstrator dvignil pred MFI, že 25. septembra 1997. Vendar o tem več v predstavitvi Suhojevega "zlatega orla" - berkuta, kot ga imenujejo. Kaže, da bo Su-47 ostal edini kandidat za novo rusko bojno letalo pete generacije.
Podatki o MFI so zelo skopi, po ocenah naj bi letalo merilo v dolžino nad
MFI torej praktično nima prihodnosti, onemogočil ga je predvsem sam gospodarski položaj v Rusiji, ki preprosto ne zmore denarja za razvoj tega dragega projekta, kje je potem šele začetek serijske proizvodnje. Cena posameznega letala naj bi po ocenah presegla 70 milijonov dolarjev. MFI čŒaka torej usoda, kakršno je doživelo že nešteto projektov ruskih bojnih letal: pristal bo v muzeju Moninu.
Tehnični podatki:
Mikojan-Gurjevič MFI (MiG-35)
Rusija
Tip: enosedo večnamensko bojno letalo pete generacije
Pogon: dva turboventilatorska motorja AL-
Mere: | |
- dolžina | 16,4 m |
- razpetina kril | 21,70 m |
Mase: | |
- normalna vzletna | 28.000 kg |
- največja vzletna | 35.000 kg |
Zmogljivosti: | |
- hitrost | |
- največja | M = 2,3 |
- potovalna | M = 1,5 |
- dolet | |
- z nadzvočno hitrostjo | 2500 km |
- s podzvočno hitrostjo | 4500 km |
Cena: nad 70 milijonov USD
Nazaj