ZDA so sredi petdesetih let načrtovale strateški bombnik WS-110A, zato je skušala Sovjetska zveza odgovoriti z ustrezno obrambo. To bi bil lahko le lovec prestreznik s trikratno nadzvočno hitrostjo. Ameriški načrt se je potem začel uresničevati s podpisom pogodbe o razvoju super hitrega bombnika XB-70 valkyrie. Sovjeti so odgovorili z dvojno mero, najprej z razvojem rakete zemlja-zrak s super dosegom in še z novim super hitrim lovcem.
Mikojan-Gurjevičev projektni biro je uspel v zahtevah le deloma, pa še to je bil dosežek. Bojna hitrost novega prestreznika naj bi po objavljenih podatkih dosegla le Machovo število 2,8, medtem ko bi brez orožja dosegel hitrost Machovega števila 3,2. Te hitrosti so pravzaprav ogromne, ravno tako tudi vrhunec leta, namreč
Prototipno letalo Y-266 je sredi šestdesetih doseglo vrsto svetovnih rekordov tako v hitrosti kot višini leta in vzpenjanju. Končna verzija je šla zatem v proizvodnjo v prestrezniški izvedenki z oznako MiG-25 'foxbat' in v izvidniški kot MiG-25R. Izdelali so še dvosedi trenažnik brez vsake bojne opreme.
MiG-25 je zelo strogo namensko prestrezniško letalo, namenjeno doseganju velikih hitrosti na velikih višinah. Nikakršnih nalog v nizkem letu torej in nikakršnih manevrov v zračnih bojih torej ni imel ta visokokrilni dvomotorni hitrostni rekorder. Poganjala sta ga prav preprosta nizkotlačna turboreakcijska motorja. Repna smerna stabilizatorja ima 'foxbat' precej velika in nagnjena navzven, krilo pa nima, glede na doseganje velikih hitrosti, velikega kota puščice, kot na primer ameriški hitri in prodorni F-104 starfighter, trup je precej robate in škatlaste oblike. Ob bokih trupa sta dve veliki in široki pravokotni vstopišči zraka v motor velikega preseka.
Rusi so za to letalo uvedli številne hidravlične, elektronske in druge novosti, vključno z gorivnim sistemom in gorivom. Novozasnovani so bili tudi izvidniški in raketni sistemi, kar je zelo podražilo gradnjo, vključno z dragimi materiali, kot je titan. Vse to pa ni pomenilo prav dosti, kajti z vsemi svojimi prednostmi in lastnostmi je bil namenjen v prvi vrsti prestrezanju nadzvočnega bombnika, ki ga ni bilo ... Lovcev pa s svojimi zelo omejenimi manevrskimi zmogljivostmi ni mogel loviti, čeprav so vanj v kasnejših letih vgradili radar z zmogljivostjo glej dol-streljaj dol, tudi nekaj boljše manevrske zmogljivosti na račun drobnih aerodinamičnih popravkov in celo zmogljivejše motorje.
Zaradi njegovega prvotnega namena so morali 'foxbatu' vgraditi v nos izjemno zmogljiv in velik radar, imenovan 'fox fire'. Ob uvedbi v uporabo v letu 1958/59 je bil z električno jakostjo kar 600 kW res pravi velikan, hkrati pa značilen arhaičen produkt, kakršnega so Rusi takrat z doseženo tehnološko ravnijo na področju elektrotehnike pač zmogli. Takrat še ni bilo miniaturnih elektronskih elementov, kot so danes, pač pa velike diode in vakuumska cev, ki se je pregrevala in so jo morali hladiti s freonom. Radar je deloval v petih načinih, zmogel je tudi mapirati zemljišče pod seboj, ne pa tudi ločevati nizko letečih ciljev od tal. Visoko leteče cilje je izsledil do razdalje
Američani in celoten zahodni svet so se tega sovjetskega letala dolgo časa bali. Ni se sicer vedelo, ali zaradi uspešnejšega lobiranja za povečevanje obrambnega proračuna ni dotoka sredstev za razvoj novih projektov ali zaradi dejanske moči tega letala. Prvič so strah in trepet zahodni opazovalci lahko videli na dnevih sovjetskih letalcev leta 1967 na letališču Domodedovo. A vse se je odkrilo v septembru 1976, ko je prebegli ruski pilot Viktor Belenko "izdal svojo domovino" in s prestreznikom MiG-25 'foxbat' pristal na japonskem otoku. Strah je bil neutemeljen, kajti primerjalna analiza je govorila, da je 'foxbatova' elektronska oprema zastarela, da je v manevru slab, da so pri konstrukciji uporabili jeklo tudi na mestih, kjer naj bi bil titan, in da se od hitrega sovjetskega lovca vzpenjata bolje tako F-15 kot F-16. MiG-25 naj nikakor ne bi bil dostojen nasprotnik ameriškemu palubnemu lovcu F-14. Torej: Američani so v času strahu pred tem letalom pravzaprav dobili svoje najboljše lovce vseh časov: F-14, F-15, F-
Sovjetska zveza je 'foxbate' tudi kar uspešno prodajala na tuje, v svoje "prijateljske" države, kajpak! Sama Sovjetska zveza naj bi imela predvidoma okoli 400 'foxbatov A/B/C', 50 verzij A/E, 120 verzij B/D in nekaj verzij F. Na tuje pa so šli 'foxbati' v Alžirijo (A/B), Indijo (B/C), Irak (A), Libijo (B) in Sirijo (A/B).
Verzije:
MiG-25P 'foxbat-A': osnovna verzija enoseda za prestrezanje na velikih višinah
MiG-25R/RB 'foxbat-B': osnovna izvidniška izvedenka brez orožja in z nekaj manjšo razpetino kril
MiG-25U 'foxbat-C': dvosedo prehodno šolsko letalo z dvema ločenima pilotskima kabinama, brez radarja in izvidniških senzorjev
MiG-25R 'foxbat-D': v osnovi 'foxbat-B', vendar z drugačno izvidniško opremo
MiG-25PDS 'foxbat-E': enosedi prestreznik z daljšim nosom kot 'foxbat-A', z radarjem glej dol-streljaj dol, razvit iz Ye-266M, z višinskim rekordom
Tehnični podatki:
Mikojan-GurjevičŒ MiG-25
SZ, Rusija
Tip: prestreznik za velike višine
Pogon: dva enoosna turboreakcijska motorja Tumanski R-15BD-300
- potisk z dod. zgorevanjem 2 x
| Mere: | |
| - dolžina | 23,82 m |
| - višina | 6,10 m |
| - razpetina | 13,95 m |
| - površina | 56,83 m2 |
| Mase: | |
| - prazno | 20.000 kg |
| - največja vzletna | |
| - 'foxbat-A' | 37.425 kg |
| - 'foxbat-B' | 41.000 kg |
| Zmogljivosti: | |
| - hitrost | |
| - nizko | M = 0,85 |
| - visoko | M = 2,82 |
| - vzpenjanje | 12.480 m/min |
| - največja višina | 24.000 m |
| - dolet | 1600 km |
Oborožitev:
- rakete zrak-zrak 4 x AA-6 'acrid', AA-7 'apex', AA-11 'archer' ali AA-8 'aphid'
V operativni rabi: države bivše SZ, Alžirija, Bolgarija, Indija, Sirija, Libija in Irak
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com