V času hladne vojne so Britanci videli največjo nevarnost v sovjetskih bombnikih velikega doleta, ki bi prileteli v njihov zračni prostor nad Atlantikom in Severnim morjem. To bi jim lahko preprečili s prestrezniki: prej bi jih namreč prestregli, bolj varna naj bi bila država. Tako so vstopili v večnacionalni projekt tornado v okviru skupine Panavia, v kateri sta bili še Nemčija in Italija. Kraljevske letalske sile so za prestrezniško verzijo (Air Defence Variant) tornada izbrale radar velikega dosega in rakete zrak-zrak dolgega dosega, zasnovane za prestrezanje nasprotnikovih bombnikov in lovskih bombnikov daleč od britanskega zračnega prostora.
Gre za enega najbolj uspešnih taktičnih lovskih bombnikov za izolacijo bojišča, čeprav je bil sprva načrtovan kot večnamensko bojno letalo. Tornado je v uporabi že dve desetletji.
Visokokrilec z dvema motorjema ima spremenljivo puščico kril. Številčno je najpogostejši v Kraljevskih letalskih silah - RAF (224), potem v Nemčiji in Italiji, edini tuji kupec pa je Savdska Arabija (48). Za tornade so se zanimale še številne države, med drugim celo Japonska, vendar do nakupa ni prišlo.
Prvi tornado v prototipni izvedbi je vzletel že leta 1974 pri Münchnu, prvi serijski pa so s proizvodnih trakov začeli odhajati k naročnikom po letu 1981.
Vsaka od držav uporabnic je v tornade vgradila lasten komunikacijski sistem ter sistem za prepoznavanje lasten-tuj (IFF). Seveda pa je v tornadu najpomembnejši preostali elektronski sklop, ki mu končno daje tudi lastnosti, zaradi katerih je tako upoštevan in uspešen. Gre za sisteme, ki mu omogočajo letenje na majhni višini z veliko hitrostjo nad nasprotnikovim ozemljem v kombinaciji z odličnim navigacijskim sistemom ter učinkovitim in natančnim orožjem, podprtim z namerilnimi napravami.
Opremljen je s paleto različni bomb in izstrelkov, njegov najpogostejši bojni tovor so kasetnice JP.233 za uničevanje letalskih stez, lasersko vodljive bombe, rakete zrak-zemlja, protiradarske rakete ALARM in (če bi bilo tako odločeno) celo prostopadne jedrske bombe.
Osrednji del tornadovih elektronskih naprav je zelo zmogljivi Texas Instrumentsov radar za sledenje konfiguracije zemljišča, ki omogoča učinkovito in varno uporabo letala tako v slabih vremenskih razmerah kot ponoči.
Najbolj množično so tornade uporabili v zalivski vojni, ko so v vrstah koalicijskih sil sodelovali tornadi Velike Britanije in Italije. V teh napadih na Irak je koalicija izgubila kar sedem tornadov, kar je tisk takrat pripisoval predvsem napačni taktiki uporabe letal na majhnih višinah. Kasnejše analize okoliščin so pokazale različne vzroke za izgubo šestih britanskih in enega italijanskega tornada.
Danes uporabljajo tri osnovne verzije tornadov, omenjenega IDS za izolacijo bojišča, potem ADV v prestrezniških nalogah in izvidniško izvedenko ECR, namenjeno tudi za elektronski boj. V tej verziji je oborožen predvsem s protiradarskimi raketami ter raketami sidewinder za svojo obrambo.
Prestrezniška verzija ADS je oborožena s topom Mauser 27 mm ter izstrelki zrak-zrak srednjega in kratkega dosega (sky flash srednjega in sidewinder kratkega dosega). Največ orožja, kar do 9000 kg, lahko natovorijo verziji IDS, najmočnejše orožje tornada pa je lahko 500-kilotonska jedrska bomba. Britanci so v svoje tornade že vgradili precej dodatnih elektronskih sistemov in senzorjev, pa tudi navigacijskih pomagal. Med novimi orožji, ki jih nosijo, pa so rakete ASRAAM in AMRAAM ter JTIDS. Italijani in Nemci so nadgrajevali predvsem kokpit in ga opremljali z napravami, kot je GPS, vgradili so zmogljivejše računalnike ter jih prilagodili nekaterim novo uvedenim sistemom orožja.
Proizvodnjo tornadov so sklenili v letu 1998, skupaj so izdelali kar 992 letal, kar je za takšno veliko, zapleteno in predvsem drago ter zahtevno letalo veliko. So pa partnerji v proizvodnji (Britanija, Nemčija in Italija) sklenili, da bodo obstoječe flote servisirali in tako vzdrževali v operativni rabi do leta 2018.
Petindvajset let uporabe tornada
Prvi od skupaj več kot 220 tornadov je prišel v operativno uporaba v RAF 6. januarja 1982. Trenutno tornado še vedno predstavlja hrbtenico ofenzivnih zmogljivosti RAF. Zadnja različica GR4 (posodobljeni GR1), primarno namenjena jurišnim nalogam, čeprav nič slabša niti v izvidniških in prestrezniških nalogah, pa naj bi ostala v operativni uporabi vsaj do leta 2025.
Tehnični podatki:
Panavia tornado
Tip: dvosedi lovec za prevlado v zraku (ADV), lovski bombnik za globoke prodore (IDS), elektronski izvidnik (ECR)
Pogon: dva turboventilatorska motorja RB199 mk103
Oborožitev:
- top 2 x IWKA Mauser 27 mm (ADV), 1 x IWKA Mauser 27 mm (IDS) s po 180 naboji
- rakete zrak-zrak: AIM-9L sidewinder, AIM-9L sidewinder, sky flash, AIM-120 AMRAAM
- rakete zrak-zemlja: ALASRM, HARM, sea eagle, kormoran, maverick
- nevodljive rakete: LAU-51A, LAU-25
Gre za enega najbolj uspešnih taktičnih lovskih bombnikov za izolacijo bojišča, čeprav je bil sprva načrtovan kot večnamensko bojno letalo. Tornado je v uporabi že dve desetletji.
Visokokrilec z dvema motorjema ima spremenljivo puščico kril. Številčno je najpogostejši v Kraljevskih letalskih silah - RAF (224), potem v Nemčiji in Italiji, edini tuji kupec pa je Savdska Arabija (48). Za tornade so se zanimale še številne države, med drugim celo Japonska, vendar do nakupa ni prišlo.
Prvi tornado v prototipni izvedbi je vzletel že leta 1974 pri Münchnu, prvi serijski pa so s proizvodnih trakov začeli odhajati k naročnikom po letu 1981.
Vsaka od držav uporabnic je v tornade vgradila lasten komunikacijski sistem ter sistem za prepoznavanje lasten-tuj (IFF). Seveda pa je v tornadu najpomembnejši preostali elektronski sklop, ki mu končno daje tudi lastnosti, zaradi katerih je tako upoštevan in uspešen. Gre za sisteme, ki mu omogočajo letenje na majhni višini z veliko hitrostjo nad nasprotnikovim ozemljem v kombinaciji z odličnim navigacijskim sistemom ter učinkovitim in natančnim orožjem, podprtim z namerilnimi napravami.
Opremljen je s paleto različni bomb in izstrelkov, njegov najpogostejši bojni tovor so kasetnice JP.233 za uničevanje letalskih stez, lasersko vodljive bombe, rakete zrak-zemlja, protiradarske rakete ALARM in (če bi bilo tako odločeno) celo prostopadne jedrske bombe.
Osrednji del tornadovih elektronskih naprav je zelo zmogljivi Texas Instrumentsov radar za sledenje konfiguracije zemljišča, ki omogoča učinkovito in varno uporabo letala tako v slabih vremenskih razmerah kot ponoči.
Najbolj množično so tornade uporabili v zalivski vojni, ko so v vrstah koalicijskih sil sodelovali tornadi Velike Britanije in Italije. V teh napadih na Irak je koalicija izgubila kar sedem tornadov, kar je tisk takrat pripisoval predvsem napačni taktiki uporabe letal na majhnih višinah. Kasnejše analize okoliščin so pokazale različne vzroke za izgubo šestih britanskih in enega italijanskega tornada.
Danes uporabljajo tri osnovne verzije tornadov, omenjenega IDS za izolacijo bojišča, potem ADV v prestrezniških nalogah in izvidniško izvedenko ECR, namenjeno tudi za elektronski boj. V tej verziji je oborožen predvsem s protiradarskimi raketami ter raketami sidewinder za svojo obrambo.
Prestrezniška verzija ADS je oborožena s topom Mauser 27 mm ter izstrelki zrak-zrak srednjega in kratkega dosega (sky flash srednjega in sidewinder kratkega dosega). Največ orožja, kar do 9000 kg, lahko natovorijo verziji IDS, najmočnejše orožje tornada pa je lahko 500-kilotonska jedrska bomba. Britanci so v svoje tornade že vgradili precej dodatnih elektronskih sistemov in senzorjev, pa tudi navigacijskih pomagal. Med novimi orožji, ki jih nosijo, pa so rakete ASRAAM in AMRAAM ter JTIDS. Italijani in Nemci so nadgrajevali predvsem kokpit in ga opremljali z napravami, kot je GPS, vgradili so zmogljivejše računalnike ter jih prilagodili nekaterim novo uvedenim sistemom orožja.
Proizvodnjo tornadov so sklenili v letu 1998, skupaj so izdelali kar 992 letal, kar je za takšno veliko, zapleteno in predvsem drago ter zahtevno letalo veliko. So pa partnerji v proizvodnji (Britanija, Nemčija in Italija) sklenili, da bodo obstoječe flote servisirali in tako vzdrževali v operativni rabi do leta 2018.
Petindvajset let uporabe tornada
Prvi od skupaj več kot 220 tornadov je prišel v operativno uporaba v RAF 6. januarja 1982. Trenutno tornado še vedno predstavlja hrbtenico ofenzivnih zmogljivosti RAF. Zadnja različica GR4 (posodobljeni GR1), primarno namenjena jurišnim nalogam, čeprav nič slabša niti v izvidniških in prestrezniških nalogah, pa naj bi ostala v operativni uporabi vsaj do leta 2025.
Tehnični podatki:
Panavia tornado
Tip: dvosedi lovec za prevlado v zraku (ADV), lovski bombnik za globoke prodore (IDS), elektronski izvidnik (ECR)
Pogon: dva turboventilatorska motorja RB199 mk103
Mere: | ADV | IDS |
- celotna dolžina | 18,62 m | 16,72 m |
- višina | 5,59 m | 5,59 m |
- razpetina kril | 13,89 m | 13,92 m |
- razpetina sklenjenih kril | 8,60 m | 8,60 m |
- površina kril | 26,60 m2 | 26,60 m2 |
Zmogljivosti: | ||
- največja hitrost | ||
- na višini | M = 2,2 | M = 2,2 |
- nizko | M = 1,2 | M = 1,2 |
Mase: | ||
- prazno | 14.091 kg | 14.000 kg |
- največja vzletna | 27.987 kg | 28.000 kg |
- zunanji tovor | 8981 kg | 9000 kg |
- gorivo | ||
- v notranjih rezervoarjih | 7270 l | 5100 kg |
- v zunanjih rezervoarjih | 7000 l | 5850 kg |
Pogon: | ||
- potisk | 9110 kg | 9100 kg |
- ob dod. zgor. | 16.425 kg | 16.020 kg |
Oborožitev:
- rakete zrak-zrak: AIM-9L sidewinder, AIM-9L sidewinder, sky flash, AIM-120 AMRAAM
- rakete zrak-zemlja: ALASRM, HARM, sea eagle, kormoran, maverick
- nevodljive rakete: LAU-51A, LAU-25
- bombe: kasetnica BL755, metalec bomb MW-1
V operativni rabi: Velika Britanija, Nemčija, Italija, Savdska Arabija
Nazaj