Zečelo se je v letu 1978, ko je švedska vlada izdala poveljniku švedskih letalskih sil direktivo o zamenjavi lovca/lovskga bombnika JA/AJ-37 viggen z večnamenskim bojnim letalom JAS-39 gripen (Jakt/Attack/Spaning -lovec/jurišnik/izvidnik). Tako se je rodil krilati lev, skupek ostrovidnega in v zraku nenadkriljivega orla ter pogumnega in napadalnega leva ali leva z orlovskimi krili. Razvoj je prevzela industrijska skupina Industrigruppen JAS, v njej pa so bili Saab Scania, Volvo Flygmotor, Ericsson, SRA Communications in FFV (Forenade Fabriksverken).
Krilatega leva so uvedli v operativno rabo skorajda dvajset let kasneje, natančno 9.maja 1996. Dogodek je bil izjemno pomemben za Švede, ki so v projekt bojnega letala četrte generacije, danes imenovane polpete, vstopili hkrati z evropskimi državami, združenimi okoli konzorcija Eurofighter, Francozi s projektom rafale in Američani z F-22 (ki že prehaja v peto generacijo). Gripen je prvi vstopil v krog uporabnikov bojnih letal četrte generacije, sledil mu je verjetno rafale, potem še Eurofighter typhoon, ameriški F-22, predstavnik pete generacije, pa bo zadnji iz četverice.
Gripen je nastajal še v času hladne vojne, ki ga je projekt JAS-39 že v marsičem presegel. Kako tudi ne, sledil je značilni usmeritvi nevtralne Švedske, kjer so težili po samozadostnosti na vseh področjih, tudi v oboroževanju. Švedska je za to plačevala ogromno ceno, kajti projekt gripen je veljal davkoplačevalce krepke 4 milijarde dolarjev.
Z gripnom so Švedi hoteli bojno letalo, ki naj bi bilo za polovico lažje od prejšnjega viggna, vendar z enako nosilnostjo bojnega tovora, z večnamenskimi zmogljivostmi in bistveno manjšim odstotkom stroškov v življenjski dobi uporabe. Viggen tehta prazen okoli 10 t, z največjo vzletno maso okoli 20 t, gripen pa prazen 8 t in ima bistveno manjši profil pri enaki nosilnosti. Razmerje med maso in ceno je dobro znano, maso pa pri današnjih sofisticiranih sistemih merijo že skoraj v zlatu. Švedi so se zato odločili za precej lažje letalo, kot sta na primer eurofighter in rafale s po dvema motorjema.
čŒeprav so gripna načrtovali kar za tri namene, so vseskozi posvečali veliko pozornost stroškom. Nastajati je pač začel v časih zmanjševanja vojaških proračunov. Prva pogodbena cena razvoja je bila 2,75 milijarde dolarjev v primerjavi z načrtovanimi 7,5 milijarde dolarjev za eurofighterja in 8 milijardami dolarjev za rafala. Cena razvoja se je z leti (in zapleti) seveda dvigala.
Tisto, kar gripna najbolj ločuje od tako imenovane polpete generacije bojnih letal, je dejstvo, da je povsem digitalizirano, elektronsko letalo. Večina elektronskih sklopov za to letalo je nastala šele po drugi polovici osemdesetih let, gripna, takšnega kot je, v sedemdesetih letih zanesljivo še ne bi mogli izdelati.
Sprva so načrtovali 16 do 18 eskadrilj s skupaj 280 do 320 letali JAS-39, vendar je število bojnih eskadrilj padlo na nekaj nad 10, število letal pa pod 200.
Prvi (39-1 ) je zapeljal po stezi 26. aprila 1987, vzletel pa 17. decembra 1988. Glede na pogodbo o zasnovi, razvoju in dobavah, podpisani v letu 1982, je bil ta del razvojnega procesa razmeroma kratek. Problemi pa so vzniknili nekaj mesecev kasneje, 2. februarja 1989, ko se je med letom gripna pojavilo nestabilno gibanje okoli vzdolžne osi. Zaradi tega se je letalo hitro nagnilo v levo, z levim krilom udarilo v tla in se v dimu zaustavilo. Kasneje se je med javnim nastopom z gripnom zgodila še ena nesreča. Glavni problem je bil v programski podpori: v začetku so imele pilotove komande premajhen vpliv na krmarjenje letala, kasneje pa se je pojavil prevelik vpliv, zato ni bilo prave sinhronizacije med pilotskimi komandami in manevri letala. Sama zamuda je zavlekla načrtovani začetek zamenjave prejšnjih viggnov z gripni z leta 1992 v leto 1996.
Prva nesreča pa se je pripetila v času, ko je postalo jasno, da so nastali tudi problemi z motorjem Volvo Flygmotor, označenim z RM12 (izdelovali so jih po licenci General Electric F-404). Najprej se je nekaj lopatic ventilatorja zlomilo zaradi visokih temperatur motorja, pa tudi potisk ni bil tolikšen, kot so zahtevali. Švedi so ob omenjenih zamudah nekoliko pohiteli in uvedli letalo v operativno rabo, še preden so opravili vse preizkuse zmogljivosti. Tako na primer ob uvedbi še niso preizkusili letenja pod velikimi vpadnimi koti, ravno tako še niso popolnoma dokončali integracije s sistemi orožja.
Za samim snovalcem in konstruktorjem ter proizvajalcem Saabom jev konzorciju IG JAS drugi najpomembnejši partner Ericsson Microwave, vojaška veja elektronskega velikana Ericssona. Zaradi že omenjene digitalne, elektronske narave gripna je bila njihova vloga v programu ključna. Delež elektronike na tem letalu je celo tako velik, da bi lahko govorili o elektronskih sklopih kot najpomembnejšem delu letala, ki presega celo delež izdelovalca trupa in aerodinamičnega dela v celoti.
Ključni Ericssonov delež je v kokpitu letala. Taktika švedskih letalskih sil - Flygvapnet temelji na strategiji informacij: njihovem hitrem pridobivanju, obdelavi in posredovanju. Na strateški in operativni ravni pa to pomeni marsikaj, še posebej pri uporabi bojnih letal. Pilota je treba oskrbeti z več in več informacijami iz različnih virov, pridobiti jih mora hitro, z večjih razdalj. V gripnu za to skrbijo pokazalniki in prav sistem pokazalnikov EP 17 je dandanes eden najpreglednejših. Tako trdijo tudi britanski piloti, ki so leteli s številnimi svojimi in ameriškimi bojnimi letali, v tem pogledu pa bodo najboljši verjetno še kar nekaj časa.
Osrčje pokazalniškega sistema EP 17 so trije spodnji zasloni (HDD) in zgornji polprosojni elektrooptični zaslon pred vetrobranskim steklom. Trije spodnji pokazalniki so zamenljivi, podajajo lahko različne informacije, čeprav naj bi eden dajal podatke za letenje, kot so hitrost, umetni horizont in stanje orožja; naslednji situacijske podatke, kot je bojna slika, v kateri je pilot s premično karto; tretji pa je večsenzorski pokazalnik z radarsko sliko, podatki za elektronski boj, infrardečo sliko sprednje polsfere in podobno. V začetku so bili ti zasloni še monokromatski z zeleno barvo kot temeljno, danes so že večinoma barvni in nekoliko večji od obstoječih. Naslednji korak v gripnu bo pokazalnik na vizirju pilotove čelade (HMD).
Naslednji velik Ericssonov prispevek v letalu je radar. V gripna so vgradili radar PS-05/A s pulznim dopplerskim načinom delovanja. To pomeni, da lahko relativno majhna radarska naprava, s premerom skenerja vsega
Volvo Flygmotor proizvaja motorje RM12 po licenci General Electricovega motorja F-404, ki je najbolj ustrezal prav za gripna tako cenovno kot zaradi možnosti izpopolnjevaja in nadgradnje. Največja zahteva švedskega vojnega letalstva je velik potisk zaradi njihove strategije uporabe avtocest kot vzletišč za bojna letala in relativno pogostih vzletov ter pristankov. Druga pomembna lastnost motorjev za švedska bojna letala je temperaturna vzdržljivost, saj pozimi temperature padejo tudi pod -40° C, poleti pa se dvignejo na celih +30° C. Slednja zahteva je bila precejšnja in izpolnitev za brezhibno delovanje motorja v takšnih okoliščinah je zahtevala kar nekaj truda. Dodati so morali posebno stopnjo za dodatno zgorevanje in povečati hitrost pretoka zraka skozi turbino, sam potisk pa je tudi moral biti večji kot pri motorju GE F-404. švedska je že nad trideset let znana kot uporabnica bojnih letal z enim motorjem in je bila ena prvih držav, ki je dokazovala, da je zelo majhna razlika v razmerju nesreč z eno- in dvomotornimi letali. Predvsem so zagovarjali dejstvo, da so dvomotorna letala težja in zlasti dražja, zahteve po zanesljivosti delovanja motorja pa so pri Švedih precej strožje.
Taktika švedskih letalskih sil se nekoliko razlikuje od tiste, ki jo uporabljajo v večini zahodnih držav. Ključni element švedskih lovcev v zračnih bojih je podatkovna povezava med letali. Viggni so začeli uporabljati taktiko že pred desetletjem, samo eden od lovcev v zraku je namreč spremljal situacijo v zraku z radarjem, dobljene podatke pa varno sporočal drugim. Druga letala, brez vključenih radarjev, ostajajo prikrita in pripravljena na akcijo milje daleč. Taktiko so še izboljšali z uporabo sistema za zgodnje opozarjanje, vgrajenega v turbopropelerska letala saab 340, ki poleg posredovanja podatkov patruljnim lovcem označijo tudi nasprotnikovo letalo. Treba je tudi vedeti, da so v državah NATO šele začeli z uvajanjem podobnega sistema podatkovne povezave med letali, s sistemom JTIDS, po drugi strani so vsa švedska bojna letala opremljena s tem sistemom, ki funkcionira že vrsto let, zmogljivosti gripna pa še povečujejo njegov učinek.
Švedi že vrsto let tržijo gripna skupaj z britanskim BAE Systems. In uspelo jim je, prodali so dve eskadrilji gripnov Južnoafriški republiki in čŒeški. Madžarska je leta 2006 prejela prvih pet od skupno 14 naročenih gripnov. Tržniki gripna so se zelo zanimali tudi za odločitev Slovenije glede nakupa bojnega letala, vendar njihov trud verjetno ne bo nikoli poplačan. štrene pri prodaji na tuje jim lahko meša pravzaprav samo ameriški Lockheed Martin z F-16, ki lahko edini ponudi cenovno najboljšo alternativo (kot so storili že v čŒilu). Vendar pa možnosti za nakup takih bojnih letal v Sloveniji skorajda ni.
čŒehi so svojih 14 gripnov nadgradili. Opremili so jih s sistemom, ki omogoča nošeneje in uporabo najnovejše generacije raket zrak-zrak AIM-9M8/9 sidewinder, ki ima v primerjavi z različico AIM-9L izboljšano konico za samovodenje in je bolj odporna na različne vire motenja.
Švica namerava kupiti 22 gripnov, s katerimi bodo nadomestili F-5 (december 2011).
Tehnični podatki:
JAS-39A gripen
Švedska
Tip: enosedo večnamensko bojno letalo
Pogon: turboventilatorski motor Volvo Flygmotor RM12 (General Electric GE F404)
- potisk
| Mere: | |
| - dolžina JAS-39A | 14,10 m |
| JAS-39B | 14,60 m |
| - višina | 4,50 m |
| - razpetina kril | 8,40 m |
| Mase : | |
| - operativna praznega | 6662 kg |
| - največja vzletna masa | 8000 kg |
| - največja vzletna masa | |
| - z zunanjim tovorom | 12.473 kg |
| - gorivo (notranje) | 3300 l |
| - (zunanje) | 3000 l |
| - bojni tovor | 4000 kg |
| Zmogljivosti: | |
| - hitrosti | |
| - visoko | M = 2 |
| - nizko | M = 0,1+ |
Oborožitev:
- vgrajen top Mauser BK27
- rakete zrak-zrak IR RB71 (sky flash), RB74 (AIM-0L sidewinder) AMRAAM
- rakete zrak zemlja RB75 maverick, protiladisjke rakete RB 15
- lanserji nevodljivih raket
- bombe (v prihodnosti vodljive)
Cena: nad 35 milijonov dolarjev
V operativni rabi: Švedska, Južna Afrika, Madžarska, čŒeška in Tajska
Nazaj
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com