Enciklopedija

Za prvo žensko, ki je letela z motornim letalom bi morda lahko šteli Katarino Wright, sestro slavnih bratov. Prav lahko bi jo povabila na polet s svojim letalom in to takoj, ko sta zgradila prvo letalo z dvema sedežema. Vendar pa je dobila povabilo na svoj prvi polet šele čez mnogo let.

So pa ženske kmalu potem, ko sta brata Wright izpopolnila svoja letala v prvih desetletjih 20. stoletja, poprijele za priložnost: od Rusije do Francije, od Italije do Brazilije, od ZDA do Velike Britanije… so odkrivale lepoto letenja in si pridružile nebeški pustolovščini, za katero je najprej veljalo, da je domena moških.

Točno ne vemo katera ženska je dejansko prva letela z motornimi letali. Vendar pa za prvo pilotko velja Francozinja Elise La Roche (1886-1919). 22. oktobra 1909 naj bi kot prva znana ženska sama pilotirala motorno letalo. 8. marca 1910 pa ji je Francoski letalski klub kot prvi ženski nasploh, pod zaporedno številko 36, izdal uradno dovoljenje za pilotiranje. Po poklicu je bila igralka z umetniškim imenom Raymonde de la Roche. Na začetku se je ukvarjala z letenjem z baloni. Leta 1909 je spoznala Charlesa Vosina (1882-1912), francoskega letalskega pionirja, graditelja prvih letal v Evropi. Nagovoril jo je, naj se nauči leteti z letali. Kot ena redkih žensk pilotk je sodelovala na letalskih mitingih (v Reimsu, Heliopolisu v Egiptu, Saint Petersburgu, Budimpešti in Rouenu), kjer je dosegala številne ženske letalske rekorde. Leta 1910 je tako kot edina ženska pilotka sodelovala na letalskem mitingu v Reimsu. Leta 1919 je postavila  ženski višinski rekord (4500 m) in rekord v dolžini leta (323 km). Želela je postati prva ženska testna pilotka. Tako je leta 1919 kot sopilotka letela v poskusnem poletu z novim letalom. Toda pri pristajanju je letalo strmoglavilo. Pilot in la Roche sta se ubila.

Samo nekaj mesecev kasneje kot Elise Roche (10. septembra) je v ZDA Blanche Stuart Scott (1886-1970) kot prva Američanka dobila letalsko dovolilnico. Smatrajo jo za prvo Američanko, ki je samostojno letela z motornim letalom na javnem nastopu. Postala je profesionalna akrobatska pilotka znana po letenju z glavo navzdol in po »smrtnih strmoglavljenih«, ko je z višine 1200 m strmoglavila proti zemlji in se tik pred trkom 60 m nad zemljo vzdignila. Leta 1916 je nenadoma prenehala leteti, verjetno zaradi razočaranja in zapostavljanja žensk v letalstvu.

Tudi Američanka Quimby Harriet (1884-1912) je začela pilotsko kariero leta 1910, ko je dobila kot prva ženska dovoljenje za pilotiranje enokrilnih letal. Leta 1912 naj bi kot prva ženska preletela Rokavski preliv. Delala je kot časopisna novinarka. S svojimi članki je podpirala letalstvo in spodbujala ženske naj letijo z letali. Leta 1912 je na poletu skupaj z enim potnikom na krovu z višine 1000 m strmoglavila nad Bostonom.

Kot tretja ženska na svetu je letalski izpit dobila Francozinja Marie Marvingt (1875-1963). Bila je izjemna športnica. Ukvarjala se je s plavanjem, sankanjem, kolesarjenjem, športnim streljanjem in alpinizmom. Leta 1901 je začela leteti z baloni. Kot prva ženska je leta 1909 z balonom preletela Rokavski preliv iz Evrope v Anglijo. Pilotsko dovoljenje je dobila leta 1910. Bila je izredno sigurna pilotka saj ni doživela nobene nesreče v svojih prvi 900 poletih. V začetku prve svetovne vojne se je preoblekla v moškega in nekaj časa kot pehotni poročnik služila v francoski vojski. Kasneje so jo poslali domov, vendar se je kmalu vrnila v vojsko. Leta 1915 je verjetno kot prva ženska letela v vojaški akciji in bombardirala nemško ozemlje. Med vojnama je delala kot novinarka in medicinska uslužbenka francoske vojske.  V 20. in 30. letih dvajsetega stoletja je že kar veliko žensk v različnih državah znalo leteti. Dosegale so tudi zavidljive dolžinske in višinske letalske rekorde. Druge spet pa so bile spretne akrobatske pilotke. Američanka Bessie Coleman (1892–1926) je bila prva črna Američanka z letalskim izpitom, ki pa je zaradi rasizma v ZDA, letalski izpit naredila v Franciji. Tako kot mnoge letalske pionirke je tudi ona umrla v letalski nesreči.

Brazilka Anesia Pinheiro Machado (1904–1999) je začela leteti 1921 in naslednje leto pod zaporedno številko 77 dobila mednarodno dovoljenje za letenja. Kot prva ženska je ustanovila in letela na progah iz Santos v Sao Paolo in iz Sao Paola v Rio de Janiero. Leta 1940 je dobila komercialno pilotsko dovoljenje. Leta 1951 je z enomotornim letalom Suoer 200 Ryan Navion izvedla prvi med kontinentalni polet iz ZDA v Brazilijo.

Adrienne Bolland(1895–1975), ki je bila testna pilotka pri francoskem izdelovalcu letal Caudronu je kot prva ženska preletela Ande. Poletela je 1. aprila 1921 iz mesta Mendoza v Argentini in čez 10 ur pristala v Santiagu de Chile. Na cilju je pričakovala velika množica navdušencev, vendar med njimi ni bilo francoskega veleposlanika, ker je mislil, da gre za prvoaprilsko potegavščino. Je tudi prva ali druga ženska, ki je preletela Rokavski preliv.

Angleži so imeli slavno letalko Emmy Johnson (1903-1941), ki so jo ljubkovalno klicali »Osamljena golobica«. Po poklicu je bila strojepiska. Leta 1930 je samo v šestih dneh preletela razdaljo od Anglije do Avstralije. Ustavila se na Dunaju, v Istanbulu, Alepu, Bagdadu, Karačiju, Kalkuti, Rangunu, Bangkoku, Singapurju in na otoku Bime. Na cilju v Port Derwinu jo je pričakala navdušena množica in deset brzojavk z ženitnimi ponudbami. Po vrnitvi v London pa jo je čakala bajna nagrada 10.000 funtov in luksuzni avtomobil.


Najslavnejša pilotka je verjetno Amelia Earhart (1898-1937). Američanka se je naučila leteti ob koncu prve svetovne vojne in kmalu začela postavljati rekorde v ženskem letalstvu. Leta 1922 je postavila svoj prvi rekord: z letalom je dosegla višino 4250 metrov.  Leta 1932 je samostojno preletela Atlantik. V 30. letih so številni moški z letali obleteli svet. Leteli so večinoma čez kopna področja daleč od ekvatorja v kratkih etapah. Amelia pa je želela obleteti svet poleteti čim bližje ekvatorju. To bi bil bistveno bolj dolg polet (okoli 46.000 km), tudi posamezne etape bi bile daljše, saj bi veliko letela preko oceanov. Z prirejenim letalom Lockheed Vega in navigatorjem Frederickom Noonanom pa je kmalu po poletu z Nove Gvineje izginila. Kljub obsežni reševalni akciji, ju niso našli. Njuna usoda je sprožila številne špekulacije. Ena od njih npr trdi, da so ju ugrabili Japonci.
     
Kot druge številne pilotke je tudi Francozinja Bastie Maryse (1898-1952) izgubila življenje v letalski nesreči. Ubila se je med preskušanjem novega turističnega letala na letalskem mitingu v Lyonu. Bila je poročnica ženskih pomožnih formacij Francoskega vojnega letalstva in lastnica 10 letalskih rekordov. Tako je leta 1930 z 37 urami in 55 minutami dosegla ženski rekord v nepretrganem poletu,  leta 1931 pa daljinski rekord z 2967 km. Leta 1936 je v 12 urah in 15 minutah v samostojnem enomotornem letalu brez radia kot prva ženska preletela južni Atlantik na relaciji  Dakar – Natal.




Ruske pilotke Polina Osipenko (1907-1939), Marina Raskova (1912-1943) in Valentina Grizodubova (1910-1993) so leta 1937 postavile ženski rekord v dolžini poleta. Z letalom ANT-37 so preletele razdaljo 5900 km od Moskve do ruskega daljnega vzhoda.


50.letnica rekordnega poleta ruskih pilotk: Poline Osipenko, Marine Raskove in Valentine Grizodubove

Kot veliko drugih pilotk se tudi Raskova na začetku ni zanimala za letala. Doštudirala je kemijo in postala laborantka na Tehnični akademiji za letalstvo. Tam se je začela zanimati navigacijo in tehnične instrumente na letalih. Od tu pa ni daleč do pilotiranja. Specializirala se je na letenje po instrumentih – slepo letenje. Leta 1936 je srečala Valentino Grizodubovo, ko sta se dogovorili, da postavita nov rekordni dolžinski ženski polet. Rekord s 1443 km sta dosegli že naslednje leto. Leta 1938 pa je Raskova skupaj z Polino Osipenko postavila s 1749 km ženski rekord v krožnem poletu. Raskova je bila velikokrat odlikovana, dobila je dvakrat Orden  Lenina, imenovana je bila za heroja Sovjetske zveze.  Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, so na njeno pobudo ustanovili ženske vojaške letalske enote. Ustanovila je tri ženske letalske polke. Enega od njih so sestavljale izključno ženske.  Nemci so jih imenovali »Nočne čarovnice«. Nad sovražne položaje so namreč priletela z ugasnjenimi motorji, odvrgle bombe, vžgale motorje in se hitro vrnile v bazo. Na enem od vojnih poletov v zelo slabem vremenu je njeno letalo strmoglavilo. Vsa posadka se je ubila.

Iz let po drugi svetovni vojni sta znani pilotki Američanka Jacqueline Cochran (1912-1980) in Francozinja Auriol Jacqueline (1917–2000). Zasloveli sta po vzajemnem »ping-pongu« rekordov.

Auriolova je študirala je na univerzi v Nantesu in na umetniški šoli v Luvru. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju.  Poročena je bila Paulom Auriolom, sinom predsednika Francije (1947-1954). S pilotiranjem se je začela ukvarjati leta 1947, najprej kot turistična pilotka in nato kot akrobatska pilotka. Leta 1949 se je hudo poškodovala, ko je vodno letalo, s katerim je potovala, treščilo v Seno. Kar dve leti in 22 operacij je bilo potrebnih za rehabilitacijo. Že v času rehabilitacije se je v ZDA naučila pilotirati helikopterje. Leta 1951 je postala vojaška pilotka in prva ženska testna pilotka. Tega leta je postavila z letalom Vampire jet ženski hitrostni rekord in premagala rekord Jacqueline Cochran, ki ga je ta dosegla z letalom P-51. S tem se je začela prijateljsko tekmovanje med tema pilotkama, ki je trajalo več kot desetletje. Leta 1953 je z Mystere IV kot druga ženska letela hitreje od zvoka. Z letali Mirage IIIC in Mirage IIIR je v letih 1962 in 1963 dosegla nove hitrostne rekorde. Je bila ena prvih pilotov na nadzvočnem potniškem letalu Concorde. Sodelovala je s kmetijskim ministrstvom pri uporabi letal za pomoč pri kmetijstvu (odkrivanje vodnih virov, odkrivanje rastlinskih škodljivcev).

Je največkrat odlikovana Francozinja. Za svoje letalske dosežke je prejela ameriško Mednarodno Harmonovo nagrado (1952, 1953, 1959), diplomo Paula Tissandra (1953), zlato Letalsko medaljo (1963), veliko medaljo francoskega letalskega združenja (1963) in legijo časti (1963). Za delo pri kmetijskem ministrstvu je dobila Ceresovo medaljo FAO združenih narodov.

Američanka Cochranova je v času druge svetovne vojne organizirala ženske letalske enote (WASP). V njih je več kot 1000 pilotk pilotiralo letala iz tovarn na vojaška letališča. Je prva ženska, ki je letela hitreje od zvoka (na letalu F-86 leta 1953). Letalsko spričevalo je dobila leta 1932 po komaj treh tednih šolanja. Takoj jo je prevzela tekmovalnost, saj je že v času pred drugo svetovno vojno dosegla številne rekorde in bila v letih od 1937 do 1939 izbrana za najboljšo pilotko sveta. Dosegla je absolutno največ posameznih različnih letalskih rekordov.

Savickaja Svetlana (1948- ) je sicer znana kot druga ženska astronavtka, ki je leta 1982 v Sojuzu T-7 poletela v vesolje in kot prva ženska, ki se je leta 1984 sprehodila izven vesoljske ladje. Je pa tudi znana pilotka, saj  je leta 1975 postavila hitrostni letalski hitrostni rekord 2683 km/h. Je tudi svetovna rekorderka v padalstvu in zračni akrobaciji.

Seveda pa v današnjem času ženske niso več »osamljene golobice« ampak z ramo ob rami z moškimi kolegi pilotirajo letala na rednih potniških linijah. Letijo praktično na vseh vrstah letal in letalskih nalogah. So tudi vojaške pilotke, kjer pa vsaj na zahodu ne sodelujejo edino pri posebnih vojaških operacijah.

Avtor: Primož Čebulj

Viri:
- zapiski avtorja,
- http://www.ctie.monash.edu.au/hargrave/
- http://en.wikipedia.org/